Znova je spregovoril o tretji svetovni vojni ter spomnil na nasilje, nepravičnost in preganjanje, ki smo jim priča po vsem svetu, ter posvaril pred populizmom. V nagovoru je pozval tudi k odpravi posledic podnebne krize in koronaepidemije. Kot poroča spletni portal Vatican News, se je tudi tokrat pri nedeljskem bogoslužju v vatikanski baziliki sv. Petra zbralo veliko število revnih, brezdomcev in migrantov.

Da so mu revni blizu, je papež Frančišek jasno povedal že med prvo avdienco za predstavnike medijev 16. marca 2013.

Da so mu revni blizu, je papež Frančišek jasno povedal že med prvo avdienco za predstavnike medijev 16. marca 2013: »Kako zelo si želim uboge Cerkve in Cerkve, ki je tu za uboge,« je takrat dejal. In ta želja je odtlej prežemala ves njegov pontifikat.

Svetovni dan ubogih letos obhajamo pod geslom Zaradi vas je Kristus postal ubog (2 Kor 8,9). Na podlagi odlomka iz evangelija po Luku, v katerem Jezus opisuje začetke trpljenja ob koncu časov (21,9), je sveti oče v pridigi zastavil vprašanje, kako se kristjan odziva na strašne dogodke, ki povzročajo revščino in trpljenje:

Kaj storiš, ko vidiš, da se okoli tebe dogajajo razburljivi dogodki, vojne in spopadi, potresi, lakota in epidemije?

»Kaj storiš, ko vidiš, da se okoli tebe dogajajo razburljivi dogodki, vojne in spopadi, potresi, lakota in epidemije? Ali odvrneš pozornost, da ne bi razmišljal o tem? Se zabavaš, da ti o tem ni treba preveč razmišljati? Ali gledaš stran, da ne bi videl? Ali se pokorno in vdano prilagajaš temu, kar se dogaja? Ali pa te razmere postanejo priložnost za pričevanje o evangeliju?«

Prelomimo notranjo gluhost

Na svetovni dan ubogih so Jezusove besede jasen opomin, naj »prelomimo tisto notranjo gluhost, ki nam preprečuje, da bi slišali pridušen krik bolečine najšibkejših,« je nadaljeval papež.

Tudi danes smo priča, »kako nesreča vojne povzroča smrt toliko nedolžnih ljudi in širi strup sovraštva«, je Frančišek povzel stisko našega časa. »Tudi danes, še bolj kot včeraj, se mnogi bratje in sestre, ki so v stiski in obupani, izseljujejo v iskanju upanja, mnogi ljudje pa živijo v negotovih razmerah, ker nimajo dela ali ker morajo delati v nepravičnih in nedostojnih razmerah. Tudi danes so ubogi žrtve, ki jih vsaka kriza najbolj prizadene. Toda ko so naša srca otopela in brezbrižna, ne slišimo njihovega šibkega krika bolečine, ne jočemo z njimi in zanje, ne vidimo, koliko osamljenosti in strahu se skriva celo v pozabljenih kotičkih naših mest.«

Vprašati se morate, kaj nam govori Gospod, in kaj lahko konkretno storimo dobrega.

Frančišek je izrecno spregovoril tudi o tretji svetovni vojni: »Tudi jaz si danes zastavljam vprašanje: kaj nam Gospod govori spričo tretje svetovne vojne? Kaj nam govori Gospod? In ko se zgodijo slabi dogodki, ki povzročijo revščino in trpljenje: kaj konkretno lahko naredim dobrega? Ne pobegnite. Vprašati se morate, kaj nam govori Gospod, in kaj lahko konkretno storimo dobrega.«

Krize se vedno lahko spremenijo v priložnosti, je ponovil cerkveni voditelj in posvaril pred spreminjanjem kriz v spore: »Ne poslušajmo prerokov usode, ne pustimo se zapeljati sirenam populizma, ki instrumentalizirajo potrebe ljudi in predlagajo preveč preproste in površne rešitve.«

Osamljenost v naših mestih

Namesto da sledimo lažnim »mesijam«, ki v imenu dobička ponujajo recepte za uspeh, ki povečujejo bogastvo peščice, revne pa obsodijo na obrobje, moramo »izkoristiti priložnost za pričevanje o evangeliju veselja in graditi bolj bratski svet«, je pozval Frančišek. Gre za »zavzemanje za pravičnost, zakonitost in mir, podporo najšibkejšim in drugačen obraz naše zgodovine«.

Papež Frančišek je tako kot prejšnja leta po maši v dvorano za avdience, ki je bila spremenjena v jedilnico, na kosilo povabil 1.300 ljudi v stiski.

Za to moramo odpreti svoja srca, da bo Bog v nas lahko vzgojil sposobnost ljubiti, je dejal sveti oče. »Tako kot tisti, o katerih govori evangelij, ne moremo ostati pri občudovanju lepih kamnov templja, ne da bi prepoznali pravi Božji tempelj: človeka, zlasti ubogega, v čigar obrazu, v čigar zgodovini, v čigar ranah je mogoče najti Jezusa. To je rekel. Nikoli tega ne pozabimo,« je bila papeževa sklepna prošnja ob šestem svetovnem dnevu ubogih.

Papež Frančišek je tako kot prejšnja leta po maši v dvorano za avdience, ki je bila spremenjena v jedilnico, na kosilo povabil 1.300 ljudi v stiski.

Kosilo s papežem na svetovni dan ubogih. FOTO: Vatican Media

Angelus: vztrajajte v dobroti, molitvi in služenju

V nagovoru med opoldansko molitvijo je papež dejal, kako nas vztrajnost, o kateri govori Jezus v današnjem evangeliju, poziva, naj ostanemo v njegovi dobroti z vsakdanjo molitvijo, dobrimi deli, služenjem drugim in osredinjenostjo na tisto, kar je v življenju resnično pomembno.

Z vztrajnostjo si boste zagotovili življenje.

V današnjem evangeljskem odlomku so ljudje okoli Jezusa govorili o veličastnosti zgradbe, Gospod pa jih je spomnil na minljivost stvari na zemlji, ki so danes tu in jutri jih ni več. Kot je zatrdil, se bodo v zgodovini dogajale vojne in naravne nesreče, ki bodo »vse pometle«.

Te trezne besede, tako papež, nam ponujajo dragocen nauk, da obstaja izhod iz negotovosti in nestanovitnosti človeškega življenja. Najdemo ga lahko v Gospodovih besedah, ko pravi: »Z vztrajnostjo si boste zagotovili življenje,« je poudaril papež. Ključna beseda je »vztrajnost«, je dejal Frančišek, kar pomeni, da smo disciplinirani in vztrajni pri tem, kar Gospodu leži na srcu in je najpomembnejše.

Papež med opoldansko molitvijo pozdravlja romarje na Trgu sv. Petra. FOTO: Vatican Media

Osredinjenost na to, kar je pomembno

Papež je dejal, da lahko pogosto izgubimo osredinjenost na to, kar je najpomembnejše, ko podobno kot ljudje v templju dajemo prednost in slavimo le ta svet, svoje uspehe, izročila ter verske in kulturne simbole. Ti so sicer pomembni, vendar so minljivi, je poudaril Frančišek.

 Vprašajmo se, kako se trudimo vztrajati v Gospodovi dobroti: si prizadevamo živeti po veri, pravičnosti in ljubezni v vsakdanjem življenju?

Prizadevati si za vztrajnost pa pomeni, da »vsak dan gradimo dobroto, zlasti kadar nas stvarnost okoli nas nagovarja k drugačnemu ravnanju«. V praksi to pomeni, da molimo tudi takrat, ko menimo, da smo preveč zaposleni, igramo po pravilih, čeprav vsi drugi morda niso, ponudimo svoj čas skupnosti, ubogim, župniji.

Ob koncu je papež Frančišek dejal, da bi bilo dobro, če bi se vprašali, kako se trudimo vztrajati v Gospodovi dobroti: si prizadevamo živeti po veri, pravičnosti in ljubezni v vsakdanjem življenju, se žrtvujemo in posvečamo čas molitvi ali pomoči drugim, znamo ohraniti svoje srce trdno v Gospodu, tudi ko nam okoliščine okoli nas to otežujejo?

Premislimo.

Ubogi so že od vsega začetka v središču Frančiškovega pontifikata. FOTO: Vatican Media