V mašnem nagovoru je izhajal iz Božje besede na svečnico in spomnil na dva ostarela človeka, Simeona in Ano, ki v templju čakata »izpolnitev obljube, ki jo je Bog dal svojemu ljudstvu: prihod Odrešenika«. Po papeževih besedah je Simeon ganjen od Svetega Duha; »nato vidi odrešenje v Detetu Jezusu in ga nazadnje vzame v naročje«.

Kaj gane nas?

Papež je nato premišljeval o teh treh dejanjih: najprej se je vprašal, kaj gane današnjega človeka. Pojasnil je, da tako kot pri Simeonu Sveti Duh »tudi nam omogoča, da razločujemo Božjo navzočnost in delovanje ne v velikih stvareh, v zunanjostih ali prisilnih dejanjih, temveč v majhnosti in ranljivosti«. Sveti oče je zbranim zastavil vprašanje: »Kaj nas najpogosteje gane? Ali je to Sveti Duh ali duh tega sveta?«

Sveti Duh nas spodbuja, naj Boga vidimo v majhnosti in ranljivosti dojenčka, sami pa pogosto tvegamo, da svojo posvečenost vidimo zgolj v merilih dosežkov, ciljev in uspeha: iščemo vplivnost, prepoznavnost, stremimo za številkami.

Na dan posvečenega življenja so se papežu v baziliki sv. Petra pri obhajanju bogoslužja pridružili številni člani različnih redov, ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, in sveti oče je pripomnil, da si mora »to vprašanje zastaviti vsakdo, še posebej pa posvečene osebe«. Dejal je, da nas »Sveti Duh spodbuja, naj Boga vidimo v majhnosti in ranljivosti dojenčka, sami pa pogosto tvegamo, da svojo posvečenost vidimo zgolj v merilih dosežkov, ciljev in uspeha: iščemo vplivnost, prepoznavnost, stremimo za številkami«.

FOTO: Vatican Media

Sveti Duh pa, tako papež Frančišek, »ne išče in ne prosi za ničesar takega. Želi si, da bi negovali vsakdanjo zvestobo, da bi bili pozorni do malenkosti, ki so nam zaupane«. Papež je poudaril, kako pomembno je, da posvečene osebe temeljito raziščejo svoje notranje spodbude in razločujejo svoje duhovne nagibe, »da bi najprej in predvsem iz njihove notranjosti prišlo do prenove posvečenega življenja«.

Kaj vidijo naše oči?

Papež se je nato osredinil na drugo vprašanje: kaj vidijo naše oči? Pripomnil je, da nas Bog opazuje »s sočutnim pogledom« in nam podarja »nove oči, s katerimi naj se zazremo sami vase in v naš svet«. To je pogled, je dejal Frančišek, »ki se ne ustavi pri zunanjosti, temveč lahko vstopi v vse razpoke naših šibkosti in neuspehov, da bi celo tam razločil Božjo navzočnost«.

Gospod nam vedno pošilja znamenja, s katerimi nas vabi, naj negujemo prenovljeno vizijo posvečenega življenja.

V prostem nagovoru je papež dodal, da bi bilo dobro, »če bi ljudje obiskovali naše ostarele redovnike in redovnice, se jim zazrli v obraz, se z njimi pogovarjali, jih spraševali, prisluhnili njihovim mislim«. Po papeževem mnenju bi bilo to »izvrstno zdravilo«. Gospod, je poudaril sveti oče, »nam vedno pošilja znamenja, s katerimi nas vabi, naj negujemo prenovljeno vizijo posvečenega življenja«: »Odprimo oči: Duh nas vabi sredi naših kriz, upadajočih številk in krčenja sil, da bi prenovil naša življenja in naše skupnosti.«

Papež je med nagovorom opozoril tudi pred skušnjavo, »da bi nazadovali, zaradi varnosti, iz strahu, da bi ohranili vero, da bi ohranili karizmo naših redovnih ustanoviteljev«: »Ne Simeon ne Ana nista bila toga,« je dejal Frančišek: »Bila sta svobodna in sta se znala veseliti.«

FOTO: Vatican Media

Objemimo Gospoda

Na koncu se je papež osredinil še na tretje vprašanje: koga jemljemo v naročje? »Včasih tvegamo, da bomo izgubili svojo smer, ujamemo se v tisoč različnih stvari, skrbijo nas nepomembnosti ali pa se zaletavamo v nove projekte,« je pojasnil, »toda srce vsega je Kristus, zato ga sprejmimo v svoje naročje kot Gospoda svojega življenja«.

Včasih tvegamo, da bomo izgubili svojo smer, ujamemo se v tisoč različnih stvari, skrbijo nas nepomembnosti ali pa se zaletavamo v nove projekte.

Papež je še opozoril: »Če posvečenim možem in ženam primanjkuje besed, s katerimi bi častili Boga in blagoslavljali druge ljudi, če jim primanjkuje veselja, če jim zmanjka navdušenja, če je njihovo življenje v skupnosti zgolj zadolžitev, to ni krivda kogar koli ali česar koli drugega. Krivo je to, da njihove roke nič več ne objemajo Jezusa.«

Ko se to zgodi, je nadaljeval papež, »naša srca postanejo plen zagrenjenosti, pritoževanja nad vsem in vsakomer, če stvari ne tečejo kot po maslu, togosti in neprilagodljivosti, utvar o lastni večvrednosti«.

Prenovljena vizija

Frančišek je nagovor sklenil s povabilom vsem posvečenim osebam, naj »prenovijo svoje posvečenje«, z vprašanjem, kaj »gane« njihova srca in dejanja, h kakšni prenovljeni viziji so povabljeni«, ter vse skupaj spodbudil, naj znova v naročje vzamejo Jezusa, kot sta to storila Simeon in Ana.