Sveti oče je vodil evharistično obhajanje z blagoslovom in pepeljenjem v rimski baziliki sv. Sabine, ki je prva od štiridesetih postnih postaj v italijanski prestolnici. Udeleženci bogoslužja so tja poromali iz bazilike sv. Anzelma, poroča Radio Vatikan.

Papež je nagovor začel s svetopisemskim odlomkom iz Drugega pisma apostola Pavla Korinčanom (6,2), s katerim nam apostol pomaga vstopiti v duha postnega časa: »Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« Po Frančiškovih besedah je post ugoden čas, »da se vrnemo k bistvenemu, da se znebimo vsega, kar nas obtežuje, da se spravimo z Bogom, da poživimo ogenj Svetega Duha, ki prebiva skrit v pepelu naše krhke človečnosti, da se vrnemo k bistvenemu«.

Papež med obredom pepelnične srede. FOTO: Vatican Media

Na to pot vrnitve nas uvaja obred pepeljenja in nam namenja dve povabili: naj se vrnemo k resnici o sebi ter k Bogu in k bratom. Pepeljenje nas spominja, kdo smo in od kod prihajamo, spominja nas, da smo delo Božjih rok. Ko ponižno sprejmemo pepel, v spomin svojega srca vračamo resnico, da smo Gospodovi, saj je On »iz zemeljskega prahu oblikoval človeka, v njegove nosnice je dihnil življenjski dih« (1 Mz 2,7).

Sami pogosto pozabimo, da smo prah, mislimo, da smo brez Njega samozadostni, močni in nepremagljivi, v resnici pa nismo nič boljši: prah smo.

Gospod kot nežen in usmiljen Oče prav tako živi postni čas, ker čaka na našo vrnitev, »ob tem pa nas vedno spodbuja, naj ne obupamo, tudi ko pademo v prah svoje krhkosti in svojega greha«. Sami pogosto pozabimo, da smo prah, mislimo, da smo brez Njega samozadostni, močni in nepremagljivi, v resnici pa nismo nič boljši: prah smo. In postni čas je namenjen našemu spreobrnjenju: da spremenimo pogled nase in se ozremo vase. Post je čas resnice, da odvržemo maske, ki jih nosimo vsak dan, da bi bili v očeh sveta popolni.

V rimski baziliki sv. Sabine. FOTO: Vatican Media

V drugem koraku nas pepel po papeževih besedah vabi, naj se vrnemo k Bogu in bratom. Če doumemo, da sami sebi nismo dovolj, potem ugotovimo, da obstajamo samo po zaslugi odnosov: odnosa z Gospodom in življenjskih odnosov z drugimi. Post je ugoden čas za poživitev vseh teh odnosov: »da se v tišini odpremo molitvi in izstopimo iz trdnjave svojega zaprtega jaza, da pretrgamo verige sebičnosti ter prek srečanja in poslušanja, ne osamitve, znova odkrijemo, kdo vsak dan hodi poleg nas, ter se ga znova naučimo ljubiti kot brata ali sestro«.

V postu ne potrebujemo nobenih novih poti, vse je jasno naročil že Jezus.

In kako naj vse to uresničimo? Papež nas vabi, naj prehodimo tri velike poti: miloščino, molitev in post, kar je po njegovih besedah »klasika«. Nobenih novih poti ne potrebujemo, vse to je jasno naročil že Jezus. Ne gre za zunanje obrede, ampak za dejanja, ki morajo izražati prenovo srca. Naša dejanja in naši obredi se namreč preveč pogosto ne dotaknejo življenja, ne odkrivajo resnice: morda jih izvršimo samo zato, da nas drugi občudujejo, da smo deležni potrditve. V osebnem življenju in v življenju Cerkve pa ne štejejo zunanjost, človeške sodbe in odobravanje sveta, »pomemben je samo Božji pogled, ki v njem bere ljubezen in resnico«.

Papež nas vabi, naj »sklonemo glavo, sprejmemo pepel in olajšamo srce«. FOTO: Vatican Media

Zato nas papež vabi, naj »sklonemo glavo, sprejmemo pepel in olajšamo srce« ter se podamo na pot z dejavno ljubeznijo. Na voljo imamo štirideset dni, da nas spomnijo, kako sveta ne smemo zapirati v svoje ozke meje osebnih potreb, in da znova odkrijemo veselje ne v kopičenju stvari, ampak v skrbi za tistega, ki se je znašel v stiski. V teh štiridesetih dneh »se lahko znova začnemo pogovarjati z Bogom z vsem srcem, ne le v prostih uricah, znova se lahko najdemo in zajezimo diktaturo vedno bolj polnih urnikov, nujnih opravil, zahtev vedno bolj površnega in zagatnega jaza, in se odločimo za to, kar je pomembno«. Na koncu poti bomo z veseljem srečali Njega, edinega, ki nas bo dvignil iz našega pepela.