Obisk Bahrajna je bil po Frančiškovih besedah »potovanje srečanja«, ki je imelo dva cilja: medverski dialog z islamom in ekumenski dialog s primasom pravoslavja, patriarhom Bartolomejem. »Zamisli velikega imama al-Azharja so šle prav v to smer, namreč v smeri iskanja edinosti, edinosti znotraj islama - s spoštovanjem razlik, vendar z edinostjo. Edinosti s kristjani in drugimi verstvi. Za medverski ali ekumenski dialog je potrebna lastna istovetnost. Ne moremo izhajati iz razpršene istovetnosti. Sem musliman, sem kristjan, vendar imam to istovetnost, in zato lahko govorim z istovetnostjo. Če nimaš lastne istovetnostji, je dialog nekoliko težji, saj ni prihajanja in odhajanja, zato je to pomembno. Ta dva, ki sta prišla (v Bahrajn), tako veliki imam al-Azhar kot patriarh Bartolomej, imata močno istovetnost in to je dobro.«

Pomembno je pričevanje o tem, da delamo dobro drugim.

Papež je bil navdušen, poroča spletni portal Vatican News, kako zelo je veliki imam al-Tayyeb poudarjal dialog znotraj islama, ne z namenom, da bi izbrisal razlike, ampak da bi se med seboj razumeli in sodelovali. »Kristjani imamo nekoliko neprijazno zgodovino razlik, ki so nas pripeljale do verskih vojn: katoličani proti pravoslavnim ali luterancem. Zdaj, po koncilu, hvala Bogu, je prišlo do približevanja, lahko se pogovarjamo in sodelujemo. To je pomembno: pričevanje o tem, da delamo dobro drugim. Potem bodo strokovnjaki, teologi, razpravljali o teoloških stvareh, mi pa moramo hoditi skupaj kot verniki, kot prijatelji, kot bratje, ki delajo dobro.«

FOTO: Vatican Media

Zamisel za dokument o bratstvu se je porodila med lomljenjem kruha

Papež Frančišek je nato razkril, kako je prišlo do »dokumenta iz Abu Dabija«: ob obisku kairskega velikega imama Ahmeda al-Tayyeba v Vatikanu je islamskega učenjaka spontano povabil na kosilo. Med lomljenjem kruha za mizo se mu je porodila zamisel, da bi napisali temeljni dokument o bratskih odnosih med muslimani in kristjani. Po prvih osnutkih in več fazah urejanja sta dokument nato skupaj podpisala in objavila v Abu Dabiju leta 2019.

Dokument o bratstvu je od podpisa v Abu Dabiju utrl pot zbliževanju med kristjani in muslimani.

Frančišek je pojasnil, da so nanj naredile velik vtis al-Tayyebove nedavne izjave v Bahrajnu o možni spravi med suniti in šiiti. Ob tem je spomnil na »neprijazno zgodovino« sektaških sporov in vojn v krščanstvu. »Te smo na srečo premagali,« je pojasnil papež. Obenem je razkril, da sta vatikanski državni tajnik kardinal Pietro Parolin in veliki imam al-Tayyeb po štirih dneh papeževega obiska v Bahrajnu skupaj odletela v Kairo, vendar razloga za to potovanje ni razkril. V Egiptu trenutno zaseda pomemben podnebni vrh COP27. Dokument o bratstvu je od podpisa v Abu Dabiju utrl pot zbliževanju med kristjani in muslimani.

FOTO: Vatican Media

Trpljenje Libanoncev

Med vprašanj in odgovori je papež povedal tudi nekaj besed o Libanonu. Letečo tiskovno konferenco je izkoristil za poziv libanonskim politikom: »Odložite osebne interese, glejte na državo in se dogovorite! Najprej Bog, nato domovina, nato osebni interesi. Torej Bog in domovina. Zdaj ne želim reči: 'Rešite Libanon', kajti mi nismo rešitelji, ampak vas prosimo, podprite Libanon, pomagajte, da Libanon ustavi to propadanje, da znova pridobi svojo veličino.«

FOTO: Vatican Media

Pravice žensk

Med papeževim obiskom v Bahrajnu so se nedaleč stran tam nadaljevali protesti žensk v Iranu. Glede tega je Frančišek dejal, da je boj za pravice žensk »nenehen boj«. Ponekod so namreč ženske enakopravne moškim, drugod pa ni tako. Spomnil je, kako se je v 50. letih prejšnjega stoletja v njegovi domovini Argentini odvijal boj za volilno pravico žensk. »Do leta 1950 so to več ali manj lahko počeli le moški. In mislim na enak boj v Združenih državah Amerike, kjer slovijo po tem, da so se borili za ženske glasove. Toda zakaj – se sprašujem - se mora ženska tako neusmiljeno boriti za svoje pravice?« se je vprašal papež. Sam izhaja iz naroda, ki bolj podpira moško moč in lastnosti. Argentinci so vedno »mačistični«, je ponovil papež. »In to je slabo … Ta mačizem ubija človečnost. Hvala, ker ste mi dali priložnost, da povem to, kar mi je zelo pri srcu. Ne borimo se le za svoje pravice, ampak tudi zato, ker ženske v družbi nujno potrebujemo, da bi se spremenili.«

FOTO: Vatican Media

Odnosi z Ukrajino in Rusijo

Ko govori o »mučeniški« Ukrajini, kar je bila prav tako tema tiskovne konference na letalu, misli na krutost, »ki morda ne izhaja iz ruskega ljudstva«, je dejal voditelj Katoliške cerkve. Pohvalil je rusko ljudstvo kot »velik narod«, obenem pa je odločno obsodil plačance in vojake, »ki gredo v vojno kot pustolovci«:

»Raje razmišljam tako, ker zelo cenim ruski narod in ruski humanizem. Samo pomislite na Dostojevskega, ki nas navdihuje še danes, ki navdihuje kristjane, da razmišljajo krščansko. Do ruskega naroda čutim veliko naklonjenost, prav tako pa tudi do ukrajinskega naroda. Ko sem bil star enajst let, je bil v moji bližini duhovnik, ki je maševal v ukrajinščini in ni imel ministrantov, zato me je naučil obhajati bogoslužje v ukrajinščini. Vse te ukrajinske pesmi poznam v njihovem jeziku, ker sem se jih naučil kot otrok, zato sem zelo naklonjen ukrajinskemu bogoslužju. Znašel sem se sredi dveh narodov, ki ju imam rad.«

Časnikarji, kot brate vas prosim, bodite pacifisti; govorite proti vojni, borite se proti vojni!

Sveti sedež je od začetka vojne opravil številne zaupne pogovore in v nekaterih primerih dosegel tudi dobre rezultate, je dodal papež. Vendar pa »ne moremo zanikati, da nas vojna na začetku lahko naredi pogumnejše, potem pa nas utruja in boli, vidimo zlo, ki ga vojna povzroča«. Po njegovih besedah je največja katastrofa današnjega sveta orožarska industrija, zato je vojno v Ukrajini označil za tragedijo: »Zato vas, ki ste časnikarji, kot brate prosim, bodite pacifisti; govorite proti vojni, borite se proti vojni!«

FOTO: Vatican Media

Različne obravnave primerov zlorabe

Francoski časnikar je podrobneje opisal nedavni primer nekdanjega škofa, obtoženega spolne zlorabe. Papež je to izkoristil za splošnejši odgovor na temo boja proti zlorabam v Cerkvi:

Delamo, kar lahko, saj smo vsi grešniki, razumete?

»Trudimo se po svojih najboljših močeh, vendar vemo, da so v Cerkvi ljudje, ki še ne vidijo jasno … To je proces, ki ga izvajamo pogumno, vendar poguma ne premore vsak; včasih se pojavi skušnjava kompromisa, vsi pa smo tudi sužnji svojih grehov. Toda volja Cerkve je, da bi vse uredili. V zadnjih nekaj mesecih sem na primer prejel dve pritožbi o primerih zlorab, ki jih je Cerkev prikrivala in jih ni ustrezno presojala: takoj sem pozval k novi preiskavi teh dveh primerov, pripravlja se nova sodba, poleg tega pa pregledujejo tudi stare sodbe, ki niso bile sprejete pravilno ali po pravem postopku. Delamo, kar lahko, saj smo vsi grešniki, razumete? Najprej pa moramo občutiti sram, globok sram.« Kljub temu lahko reče, tako papež Frančišek, da ima celotna Cerkev »dobro voljo« za nadaljevanje, tudi zaradi pomoči časnikarjev.

FOTO: Vatican Media

Begunsko vprašanje v Italiji in Evropi

Vprašanje italijanskega dopisnika se je nanašalo na trenutno razpravo v Italiji o sprejemu beguncev iz Sredozemlja. Nova desno usmerjena vlada Giorgie Meloni se vsaj v javni razpravi zavzema za omejevalne smernice. Papež je ob tem spomnil, da je Evropa odgovorna za Afriko in da je »velika državnica«, torej nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel, povedala, kako je treba rešiti problem migrantov v Afriki: s spremembo perspektive. Na Afriko po njenih besedah ne smemo več gledati kot na celino, ki jo je treba izkoriščati, ampak kot na enakovredno celino. »Nova italijanska vlada zdaj začenja … Želim ji vse najboljše,« je dejal Frančišek.

Papež se zato zavzema za vseevropski sporazum o sprejemu beguncev z ladij. Po njegovih besedah je treba migrante sprejeti, spremljati, podpirati in vključevati. Cilj mora biti povezovanje. Po njegovih besedah mora vsaka vlada v Evropski uniji jasno določiti, koliko migrantov lahko sprejme, migracijsko politiko je treba usklajevati med državami, cilj pa mora biti politika sodelovanja in pomoči. »Sredozemskim državam, kot so Grčija, Italija ali Španija, ne morete prepustiti odgovornosti za vse migrante, ki pristanejo na njihovih obalah,« je zatrdil papež.

Problem priseljevanja iz Afrike je na koncu mogoče rešiti le v Afriki.

Glede strožjega ravnanja nove italijanske vlade v pristaniščih je papež dejal, kako so vse vlade doslej ravnale v skladu z načelom, da je treba rešiti človeška življenja. Ne verjame, da bi se sedanja italijanska vlada želela odpovedati tem smernicam. Tudi po nedavnem izkrcanju na Siciliji želi vlada materam, otrokom in bolnikom dovoliti, da pridejo na kopno.

Nobena italijanska vlada ne bi smela ukrepati na področju migracij brez usklajevanja z drugimi evropskimi državami. Toda problem priseljevanja iz Afrike je na koncu mogoče rešiti le v Afriki: »Če je eden od vzrokov za priseljevanje iz Afrike ta, da tamkajšnji prebivalci živijo v revščini in so izkoriščani, moramo poskrbeti za gospodarski razvoj Afrike.« V Afriki še danes obstajajo strukture izkoriščanja, ki izvirajo iz kolonialnih časov, je pojasnil Frančišek.

FOTO: Vatican Media

»Ne želim si še ene Evangeličanske cerkve v Nemčiji«

Zadnje vprašanje časnikarjev med včerajšnjo letečo tiskovko je bilo povezano z Nemčijo. Ob primerjavi med Cerkvijo v Bahrajnu, »ki je majhna, revna Cerkev z mnogimi omejitvami, toda zelo živa in polna upanja«, je bila izpostavljena Katoliška cerkev v Nemčiji kot velika in bogata, tako z denarjem kot teologijo in izročilo, pa kljub temu vsako leto izgubi okoli tristo tisoč vernikov in se je znašla v hudi krizi: »Ali se lahko iz te majhne jate, ki smo jo videli v Bahrajnu, kaj naučimo za veliko Nemčijo?« je bilo vprašanje nemškega časnikarja. Papež mu je odgovoril:

Kaj misli sveto, zvesto Božje ljudstvo? Kako se počuti sveto Božje ljudstvo?

»Nemčija ima starodavno versko zgodovino … Njena verska zgodovina je velika in zapletena, z mnogimi boji. Nemškim katoličanom pravim: Nemčija ima veliko in lepo Evangeličansko cerkev; ne želim si še druge, ki ne bi bila tako dobra kot ta; želim pa videti Katoliško cerkev v bratstvu z Evangeličansko cerkvijo. Včasih izgubimo verski smisel ljudstva, svetega, zvestega Božjega ljudstva, in zapademo v etične razprave - razprave o razvoju, razprave, ki imajo teološke posledice, vendar niso bistvo teologije. Kaj misli sveto, zvesto Božje ljudstvo? Kako se počuti sveto Božje ljudstvo? Pojdite tja in začutite, kako se počuti, to preprosto religioznost, ki jo najdete pri starih starših.

S tem ne želim reči, da bi se morali vrniti nazaj, to ne, ampak k izvoru navdiha, h koreninam. Vsi imamo zgodovino korenin vere; tudi ljudstva jih imajo: poiščite jih! … Korenina religije je zaušnica, ki ti jo da evangelij, srečanje z živim Jezusom Kristusom; in od tam izhajajo posledice, vse; od tam apostolski pogum, da greš na obrobje, celo na moralno obrobje ljudi, da bi pomagal … Če ni srečanja z Jezusom Kristusom, bo obstajal zgolj eticizem, ki se bo izdajal za krščanstvo. To sem želel povedati, iz srca.«