Papež Frančišek je imel tudi današnjo splošno avdienco kar v knjižnici apostolske palače, spremljali pa smo ga lahko preko neposrednega prenosa. Kot poroča Radio Vatikan, je katehezo namenil petemu blagru: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.« Izpostavil je, kako zelo pomembno je za nas, da znamo odpustiti in prejeti odpuščanje.

Peti blagor po papeževih besedah vsebuje posebnost, saj je edini, kjer vzrok in rezultat sreče sovpadata, to je usmiljenje. Tisti, ki dajejo usmiljenje, bodo usmiljenje tudi našli.

Usmiljenje je srce Boga

Tema vzajemnosti odpuščanja se ponavlja skozi ves evangelij. Kako bi sploh lahko bilo drugače, se sprašuje papež? Usmiljenje je vendar sámo srce Boga! Jezus pravi: »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno« (Lk 6,37). Jakobovo pismo pa pritrjuje, da »usmiljenje slavi zmago nad sodbo« (Jak 2,13). In predvsem v Očenašu molimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«.

Odpuščanje dati in prejeti

Papež je izpostavil, da se dve stvari ne moreta ločiti: dano in prejeto odpuščanje. A mnogo oseb ima težave in ne zmore odpustiti. Velikokrat je doživeto hudo tako veliko, da se odpuščanje zdi kakor plezanje na zelo visoko goro, kakor ogromen napor. To dejstvo vzajemnosti usmiljenja kaže, da moramo spremeniti pogled, česar pa po Frančiškovih besedah sami ne moremo narediti in zato moramo prositi za Božjo milost. Če namreč peti blagor obljublja, da bomo našli usmiljenje, in če v Očenašu prosimo za odpuščanje dolgov, to pomeni, da smo dolžniki mi sami in moramo doseči usmiljenje.

Sveti oče je poudaril, da smo dolžniki vsi. Do Boga, ki je zelo velikodušen, in do bratov. Vsaka oseba vé, da ni oče ali mati, ki bi moral biti, ne mož ali žena, brat ali sestra, ki bi moral biti. Vsi smo nezadostni v življenju in potrebujemo usmiljenje. Vemo, da smo tudi mi delali hudo, da smo opustili kaj dobrega, kar bi morali storiti.

Ko odpustimo, nam je odpuščeno

Ravno naše uboštvo pa postane moč za odpuščanje. Vsi smo dolžniki in če se nam bo odmerilo s takšno mero, s kakršno merimo druge, se nam »splača« razširiti mere in odpustiti dolge. Vsak si mora zapomniti, da mora odpustiti, da potrebuje odpuščanje, da potrebuje potrpežljivost. To je skrivnost usmiljenja: s tem, ko odpuščamo, prejmemo odpuščanje. Zato je Bog pred nami in nam prvi odpušča. Ko prejmemo njegovo odpuščanje, smo tudi mi zmožni odpustiti.

Božje usmiljenje je naša osvoboditev in naša sreča, je sklenil katehezo sveti oče. Mi živimo iz usmiljenja in ne moremo si dovoliti, da bi bili brez usmiljenja; usmiljenje je kakor zrak, ki ga dihamo. Smo preveč ubogi, da bi postavljali pogoje, moramo odpuščati, kajti tudi sami nujno potrebujemo odpuščanje.