Papež je nagovor med današnjo avdienco začel z nekaterimi sodobnimi demografskimi podatki: resnično »novo ljudtvo«, torej ostareli, še nikoli v človeški zgodovini niso v tolikšnem številu živeli na zemlji. Pogosto jih obravnavamo kot »breme« in obstaja precejšnje tveganje, da jih bomo še bolj potisnili na rob, kar se je pokazalo tudi v prvem valu koronaepidemije. Čeprav že sami po sebi veljajo za najšibkejše in najbolj »pozabljene«, so tudi tokrat plačali najvišjo ceno. »Ko so še živeli, se nismo pogosto ozirali nanje; nismo pa jih niti videli, ko so umirali,« je potožil sveti oče.

FOTO: Vatican Media

Edinost v vseh življenjskih obdobjih

»Skupaj z migracijami,« je dejal Frančišek, »je staranje eno najnujnejših vprašanj, s katerimi se v tem času sooča človeška družina.« Pri tem ne gre zgolj za kvantitativne spremembe: ogrožena je edinost različnih življenjskih obdobij. Zato je tako zelo pomembno, da razumemo in znamo ovrednotiti človeško življenje v celoti, ter potrebo po prijateljstvu in sodelovanju med različnimi življenjskimi obdobji; v nasprotnem primeru bodo prevladale ločitve in zavrženost.

Dolga življenjska doba je postala množičen pojav in v številnih delih sveta je otroštvo na voljo le v majhnih odmerkih.

Sveti oče poudarja, da se je v današnji družbi močno spremenilo razmerje med otroci, mladostniki, odraslimi in starejšimi, ki živijo skupaj: »Dolga življenjska doba je postala množičen pojav in v številnih delih sveta je otroštvo na voljo le v majhnih odmerkih.«

To neravnovesje ima številne posledice. Današnja prevladujoča kultura si za svoj edini zgled jemlje samostojnega posameznika, ki večno ohranja svojo mladost. »Poveličevanje mladosti kot edinega življenjskega obdobja, ki je vredno utelešenja človeškega ideala, skupaj s prezirom do starosti kot krhkosti, propadanja in invalidnosti, je prevladujoča podoba totalitarizma dvajsetega stoletja,« ki je nikakor ne smemo pozabiti.

FOTO: Vatican Media

Občutek za življenje in skupnost

85-letni papež izpostavlja, kako dejstvo, da ljudje živijo dlje, strukturno vpliva na zgodovino posameznikov, družin in družb. Toda vprašati se moramo, ali sta duhovna kakovost življenja in občutek za skupnost v skladu s to stvarnostjo.

Ali bi se morali starejši opravičiti, ker živijo dlje, ali bi jih morali počastiti, ker so prispevali k smislu življenja vseh članov družbe? Žal, ugotavlja papež, v t.i. »razvitih« kulturah smisel življenja nima prav veliko vpliva, to pa zato, ker vlada prepričanje, da starost nima posebne vsebine, ki bi jo lahko ponudila svetu, in niti sama po sebi nima življenjskega smisla. Poleg tega ljudje niso deležni spodbude, naj iščejo ostarele, in skupnost mlade premalo izobražuje, da bi ostarele prepoznali sami od sebe.

Danes vlada prepričanje, da starost nima posebne vsebine, ki bi jo lahko ponudila svetu.

Kljub temu, da ostareli predstavljajo velik delež prebivalstva v skupnosti, sicer ponekod obstajajo načrti za njihovo oskrbo, ne pa tudi projekti za življenje. To po papeževih besedah kaže na pomanjkanje razmišljanja, domišljije in ustvarjalnosti.

FOTO: Vatican Media

Obnova izgubljenega zavezništva

»Mladost je lepa, toda večna mladost je zelo nevarna utvara,« opozarja papež. Zapomniti si moramo, da je »biti star prav tako pomembno – in lepo – kot biti mlad«. »Zavezništvo med generacijami, ki vsa življenjska obdobja ohranja na človeški ravni, je naš izgubljeni dar. Znova ga moramo poiskati,« spodbuja sveti oče.

FOTO: Vatican Media

Sveto pismo o generacijskem zavezništvu

Papež je še pojasnil, da ima o generacijskem zavezništvu veliko povedati tudi Božja beseda. Opozoril je na Joelovo prerokbo, ki pravi: »In vaši mladeniči bodo gledali videnja in vaši starci bodo sanjali v sanjah,« in dodal: »Ko se starejši upirajo Duhu in svoje sanje zakopljejo v preteklost, mladi ne morejo več videti stvari, ki jih je treba narediti, da bi odprli prihodnost.«

Če pa ostareli pripovedujejo o svojih sanjah, mladi jasno vidijo, kaj morajo storiti. Brez sanj ostarelih bodo mladi le s težavo živeli svojo sedanjost in upali v prihodnost. »Če se stari starši umaknejo v svojo žalost, bodo mladi še bolj zazrti v svoje pametne telefone« in življenje bo kmalu zamrlo. V tem smislu je razočaranje mladih morda najresnejša posledica epidemije. »Ostareli vedo, kam se obrniti, ko jim zmanjka moči za življenje: ali bodo stali ob strani in opazovali mlade, kako izgubljajo svoje upanje v prihodnost, ali jih bodo spremljali in jih spodbujali s svojimi sanjami?« se sprašuje sveti oče.

Če starosti ne bomo povrnili dostojanstva človeka vrednega življenja, ji je usojeno, da se bo zaprla v malodušje, ki vsakogar oropa ljubezni.

Zato moramo modrost dolge poti, ki spremlja starost do njenega slovesa, živeti kot darovanje življenjskega smisla. Papež je še opozoril: če starosti ne bomo povrnili dostojanstva človeka vrednega življenja, ji je usojeno, da se bo zaprla v malodušje, ki vsakogar oropa ljubezni. Sveti oče želi z novo vrsto katehez o starosti spodbuditi vsakega posameznika, da bo svoje misli in naklonjenost vložil v darove, ki jih starost prinaša v druga življenjska obdobja.