Papež Frančišek je še posebej v sodobnem času izpostavil vrednost umirjene molitve. Kontemplativna razsežnost človeka je nekoliko podobna »soli življenja«, ki dnevom daje začimbo in okus, je sveti oče dejal v današnji katehezi med splošno avdienco, ki so jo neposredno predvajali iz knjižnice apostolske palače.

Kdor živi v velikem mestu, kjer je vse »umetno in funkcionalno«, je v nevarnosti, da bi izgubil sposobnost kontemplacije. »Premišljevanje v prvi vrsti ne pomeni načina delovanja, temveč način obstajanja,« je pojasnil papež. Biti kontemplativen ni odvisno od oči, pač pa od srca.

Kontemplacijo lahko izkusimo ob opazovanju sončnega vzhoda ali dreves, ki se spomladi odevajo v zeleno, pa tudi ob poslušanju glasbe ali petja ptic, ob prebiranju knjige, ob opazovanju umetniškega dela ali mojstrovine, kakršna je človeški obraz.


Splošna avdienca FOTO: Vatican Media

Molitev je dejanje vere in ljubezni

Tu vstopi v igro molitev. Molitev je »dejanje vere in ljubezni«, je pojasnil Frančišek. Molitev očiščuje srce in razjasni pogled, srce pa pri tem občuti, »da se nanj gleda z ljubeznijo«. To spremeni pogled človeka, »saj nam omogoči, da stvarnost dojamemo z drugega zornega kota«.

V ljubeči kontemplaciji, ki je značilna za najzaupnejšo molitev, niso potrebne mnoge besede: dovolj je pogled, dovolj je prepričanje, da je naše življenje obdano z veliko in zvesto ljubeznijo, od katere nas nikoli ne bo moglo nič ločiti. Jezus je bil učitelj tega pogleda: njegov pogled je odnos z nebeškim Očetom. Evangelij nas vabi, naj sledimo Jezusu po poti ljubezni, saj je to vrh in središče vsega. Kar se rodi iz molitve in ne iz domišljavosti našega jaza, kar je očiščeno s ponižnostjo, četudi gre za samotno in tiho dejanje ljubezni, je največji čudež, ki ga lahko stori kristjan.