Kako vas je Gospod poklical v posvečeno življenje oz. kako ste to prepoznali?

Zdi se mi, da je klic v posvečeno življenje v meni obstajal že od nekdaj, vendar mu nisem želel prisluhniti. Ustvaril sem si lastno idejo, da se bom poročil in imel veliko otrok. S svojim mišljenjem sem želel postati prvorazredni državljan te zemlje. V tem sem čutil čedalje večjo praznino. Po Božji milosti sem se spreobrnil in takoj potem me je Bog ponovno začel klicati v posvečeno življenje. Najprej sem sklenil, da želim vedeti, kaj pomeni živeti »čisto življenje«. Veliko sem skrbel za uboge. Med brezdomci sem imel celo prijatelja Marjana, za katerega sem se odločil, da bom skrbel. Vleklo me je v Frančiškov stil življenja, želel sem deliti svoje življenje z ubogimi.

Vleklo me je v Frančiškov stil življenja, želel sem deliti svoje življenje z ubogimi.

Mislil sem, da bom jaz reševal življenja ubogih, v resnici pa so ubogi rešili moje življenje. Klic, na katerega sem odgovoril z: »Da, hočem ti slediti,« se je zgodil 8. januarja med mašo. Tega mojega odgovora Gospod ni nikoli izpustil. Začutil sem tako veliko ljubezen do Boga, da se ji nisem mogel upreti. Želel sem odgovoriti nanjo.

Zakaj prav kapucini, kako ste se srečali in zbližali z njimi?

Najprej sem Jezusu sledil pri bratih frančiškanih. Ker nismo našli skupnega jezika, sem moral red po šestih letih zapustiti. Prosil sem Gospoda, naj mi pokaže pot. Želel sem še naprej živeti življenje z ubogimi, kakor je to storil sveti Frančišek. To sem najbolje videl v bratih kapucinih. Bratje kapucini namreč gredo k tistim, h katerim nihče noče iti. To so danes invalidi, ostareli, zaporniki, brezdomci, družine v stiski ... Ko sem odhajal od frančiškanov, sem Bogu rekel: »Če hočeš, da še vedno sledim tvojim stopinjam, mi moraš sedaj zagotoviti streho nad glavo in sredstva za preživljanje. Želim živeti od Božje previdnosti.«

Bogu sem rekel: »Če hočeš, da še vedno sledim tvojim stopinjam, mi moraš sedaj zagotoviti streho nad glavo.«

Pokazalo se je mesto zakristana v ljubljanski stolnici, kjer sem eno leto preživel s svojim birmanskim botrom, monsinjorjem dr. Jožetom Plutom, ki je bil takrat stolni župnik. Obiskoval sem 5. letnik Teološke fakultete, kjer sem imel za sošolca kapucinskega brata Mirota Pavška. Že takrat sem imel za duhovnega spremljevalca kapucina br. Mateja Nastrana. Takratnega provinciala br. Vlada Kolenka pa sem spoznal takole: Nekega dne, ko sem bil v tej svoji stiski, me je na Facebooku dodal za prijatelja en kapucin. Ko sva tako prijateljevala in se pogovarjala po Messengerju že kakšna dva meseca, me je vprašal: »A ti mogoče veš, kdo je provincial kapucinov?« Jaz sem odgovoril, da ne vem in da imam sedaj res toliko svojih problemov, da niti nisem pomislil na to. Ta iznajdljivi kapucin pa mi je odgovoril s svetopisemskimi besedami: »Ta je, ki govori s teboj.« Seveda sem bil zelo presenečen in v zadregi, vendar mi je ravno to odprlo pot naprej. Po enem letu služenja v stolni župniji, molitve in premišljevanja sem se odločil, da napišem prošnjo za vstop k bratom kapucinom.

Z brati kapucini v Fatimi. FOTO: FB Radio Ognjišče

Glede na to, da se pišete Papež ... Je bila odločitev, da postanete redovnik, zaradi tega (za okolico) kaj manj presenetljiva? Dobivate kakšne komentarje, vam je že kdo napovedal pontifikat? :)

Moj priimek je bil vedno doba povezava za dobro šalo, kaj več pa ne. Sem se pa v času noviciata srečal s papežem Frančiškom. Rekel sem mu, da se sedaj papež rokuje s Papežem. Oba sva se nasmejala na ta račun. Rekel mi je, naj jem potico, ker je zelo dobra. Vedel pa je celo, kje sta Bled in Škofja Loka.

Ko sva ravno pri tem – je bil katerikoli papež doslej kapucin? Kako gre papeška služba z roko v roki s karizmo Frančiškovih bratov in ožje kapucinov, če sploh?

Že od nekdaj je veljalo, naj se Frančiškovi bratje držijo nizkih reči in naj ne hlepijo po visokih službah. Ko sem pred kakšnim mesecem srečal našega brata kapucina, ki je postal škof, mi je potarnal: »Pa tako rad sem bil preprost brat. Tako dobro sem se počutil.« Med tremi Frančiškovimi redovi je bilo največ papežev izbranih izmed frančiškanov (sedem) in nato minoritov (dva). Mislim, da kapucin še ni bil papež, pa tudi upam, da ne bo. Upam, da se bomo bratje držali nizkih reči in da bomo to, kar nam je naročil papež Frančišek: »Ostanite preprosti bratje ljudstva«.

Z br. Jožefom Mezgom pred večnimi zaobljubami. FOTO: FB Bratje kapucini

Sv. papež Janez Pavel II. je o kapucinih dejal, da ste hkrati oddaljeni od posvetnega in blizu ljudem. Kako se lotevate tega zahtevnega ravnovesja?

Da bi bili blizu ljudem, mislim, da nam ni treba biti posvetni, čeprav je to stalna nevarnost. Danes smo ujeti v svet komunikacijskih sredstev. Zdi se, da ničesar ne veš, če nisi vsaj delno priklopljen nanje. V resnici pa ni čisto tako. V življenju lahko naredimo radikalne odločitve, ki nam pomagajo živeti in varovati svetost. Med najpomembnejše dejavnike prištevam osebno molitev in refleksijo. Če se v življenju ne sprašujemo vseskozi, kaj je prav in kaj ne, naša vest zaspi.

Papež Frančišek nam je na že omenjenem obisku dejal: »Največja težava današnjega časa pri vseh redovnikih je, da kar naenkrat začnejo živeti posvetno in se tega niti ne zavedo.« Kot drugo, še večjo težavo pa papež navaja opravljanje in obrekovanje. Porabil je kar nekaj denarja, da je vsem podaril knjižico na to temo. Verjetno je želel povedati: »Dragi moji, tale vaša posvetnost in opravljanje uničujeta Cerkev od znotraj.«

Največja težava današnjega časa pri vseh redovnikih je, da kar naenkrat začnejo živeti posvetno in se tega niti ne zavedo. (papež Frančišek)

Omenil pa je tudi iskrenost in transparentnost redovnikov pri denarju. Rekel je: »Hudič vstopa v redovnikovo življenje skozi žepe. Začne se z majhnimi zneski, potem pa postajajo ti zneski čedalje večji, dokler te nima hudiček popolnoma v lasti.« Frančiškovi bratje smo namreč obljubili, da bomo živeli v uboštvu. Vse, kar si dobil, je treba podariti naprej. Poštena in transparentna ekonomija kaže, kakšni smo v resnici in kako živimo svojo duhovnost. Denar lahko nekomu pomeni varnost in je ne polaga več v Gospoda. Dobro je, da nam kdaj pa kdaj tudi kaj manjka, da živimo pomanjkanje. Tako se bolj zanašamo na Gospoda.

Prejem križa ob večnih zaobljubah. FOTO: Lojze Mušič

Kako na svoje poslanstvo gledate po večnih zaobljubah?

Zaobljube sem doživel kot zelo milosten dogodek zame in za celotno mojo družino. Ker sem nanje tako dolgo čakal, je bilo veselje še večje. Sedaj sem dokončno včlenjen v kapucinski red, za vse življenje. To je velik korak zame, za kapucinski red in za vso Cerkev. Obljubil sem namreč, da bom služil Bogu, Cerkvi in vsem ljudem. Tega se nameravam tudi držati. Z večjo svobodo, ki mi je dana, mi je dana tudi večja odgovornost. Še naprej bom pri župnijski Karitas delal z ubogimi, v LjubHospicu z umirajočimi, pa tudi z drugimi verniki, ki jih lahko srečam, kamorkoli grem. Obljubil sem tudi pokorščino. Predstojniki me zato lahko pošljejo, kamor želijo.