Raznolikost Cerkve in bogastvo različnih izkušenj predstavljata moč, ki jo je treba deliti z drugimi, da bi pričevali o živi Cerkvi, je izpostavil papež, ki se je med drugim dotaknil bogate krščanske zgodovine srednjeazijskih držav, vključno s Kazahstanom, in zgleda tistih, ki so živeli svojo vero, saj nas ti učijo živeti veselega, krščanskega življenja.

Bog se je razodel vsem ljudem 

Večina udeležencev srečanja je prihajala iz različnih držav, a po njegovih besedah sta lepota in moč Cerkve v bogastvu različnosti. Gre za edinstveno družino, kjer nihče ni zapostavljen. Pri tem se je naslonil na svetopisemski odlomek, ki ga je zapisal sveti Pavel, ko je rekel, da se je Bog »razodel vsem ljudem«, ki so »postali sodediči, člani istega telesa in deležni obljube«. v Kristusu Jezusu po evangeliju« (Ef 3,6).

FOTO: Vatican Media

Ne sme nas hromiti nostalgija

Na lastni duhovni poti se moramo spomniti tistih, ki so prvi prišli in nam vero oznanjali, je poudaril in spomnil, da je bilo krščanstvo v Srednji Aziji prisotno že v prvih stoletjih. Misijonarji so na teh območjih ustanavljali skupnosti, svetišča in samostane.

Vendar pa, je dejal papež, moramo ostati pozorni in ne smemo biti ohromljeni in nepremični zaradi nostalgije, ampak raje navdihnjeni in hvaležni za vse čudovite stvari, ki jih je Gospod dosegel in nas motivirajo, da se »podimo, gremo naprej, širimo besedo o Jezusu«.

Brez živega spomina na tiste, ki so bili pred nami, lahko naše veselje, vera in hvaležnost Bogu hitro zbledijo in lahko postanemo preveč odvisni sami od sebe.

Rast vere skozi zgled

Rast vere poteka z osebnim pričevanjem – klicem, ki je namenjen vsem. Vera je vedno prisotna po novosti evangelija in živi v vseh, ki »različne situacije osvetljujejo z lučjo evangelija«. Vera, je poudaril papež Frančišek, ni zgodovinski artefakt, temveč »vedno prisoten dogodek, srečanje s Kristusom, ki se dogaja tukaj in zdaj našega življenja«. To se lahko zgodi, je nadaljeval papež Frančišek, ko živimo v skupnostih skupaj kot učenci.

Krst je dar, dan od Boga: lahko nam pomaga postati »možje in žene občestva in miru ter sejati seme dobrote, kamor koli gremo. Odprtost, veselje in delitev so znaki nastajajoče Cerkve in Cerkve jutrišnjega dne«, ocenjuje sveti oče.

Milost v tem, da si majhen

Udeležencem srečanja je položil na srce, da je majhna Cerkev tiha milost. Ker smo »v ničemer bogati in v vsem ubogi«, se lahko pustimo voditi Gospodu, hodimo v preprostosti in prinašamo veselje evangelija v vsakdanje situacije našega življenja.

Poleg tega nas lahko majhnost spomni, da »potrebujemo Boga« in druge skupaj, da dosežemo dobro: »samo skupaj, v dialogu in medsebojnem sprejemanju, lahko resnično dosežemo nekaj dobrega v dobro vseh«.

Ikone sočutnega Kristusovega srca

Papež Frančišek je za zgled dal kazahstanskega duhovnika, blaženega Ladislava Bukowińskega, ki je delil pričevanje vere s skrbjo za tiste v stiski. Posebno poslanstvo škofov in duhovnikov je, kot je dejal, »da ne bi bili upravitelji svetišč ali uveljavljali verske predpise, ampak pastirji, ki so blizu našim ljudem, žive ikone sočutnega Kristusovega srca«.

Samo skupaj, v dialogu in medsebojnem sprejemanju, lahko resnično dosežemo nekaj dobrega v dobro vseh.

Posvetitev Mariji

Papež Frančišek je nagovor zaključil s posebno posvetitvijo Mariji, ki jo v Kazahstanu častijo kot Kraljico miru. Kot »nežna in ljubeča« mati je tolažila prebivalce dežele v trenutku velike stiske, stradanja in izgona sredi izjemno hudega mraza. Po izročilu se je sneg stopil in pokazalo se je jezero, polno rib, ki je nahranilo na desetine sestradanih ljudi.