V evharistiji lahko vsakdo doživi ljubečo in konkretno Gospodovo pozornost, kdor pa z vero sprejme Kristusovo Telo in Kri, ne le jé, temveč se tudi nasiti, je poudaril Frančišek: »Jesti in se nasititi – dve temeljni potrebi, ki sta v evharistiji potešeni.«

Jesti

Evangelist Luka piše: »Vsi so jedli«. Ko se je dan začel nagibati, so učenci Jezusu svetovali, naj odpusti množico, da si bo šla lahko poiskat hrano. »A Učitelj želi preskrbeti tudi do. Tistemu, ki ga je poslušal, hoče dati tudi jesti,« pojasni sveti oče.

Kruh se množi, ko prehaja iz roke v roko

Vendar pa se čudež hlebov in rib ne zgodi spektakularno, temveč – kakor na svatbi v Kani – skoraj zadržano. »Kruh se množi, ko prehaja iz roke v roko. Ko je množica jedla, se je tudi zavedala, da Jezus poskrbi za vse. To je Gospod, navzoč v evharistiji, ki nas kliče, da bi bili prebivalci nebes, a hkrati upošteva pot, s katero se moramo soočiti tu na zemlji. Če imam le malo kruha v torbi, On to ve in zato poskrbi,« je izpostavil papež.

Gospod poskrbi za vse naše potrebe

Obstaja tveganje, da bi evharistijo potisnili v oddaljeno razsežnost, morda svetlo in odišavljeno s kadilom, a daleč od vsakodnevnih težav. V resnici pa Gospod, nadaljuje papež, poskrbi za vse naše potrebe, najprej za najbolj osnovne.

Lakota tudi po družbi, tolažbi, prijateljstvu ...

»Naše češčenje evharistije je potrjeno, ko – kakor Jezus – poskrbimo za bližnjega. Obdaja nas lakota po hrani, pa tudi po družbi, tolažbi, prijateljstvu, dobri volji, pozornosti. Pa tudi lakota biti evangelizirani. V evharističnem Kruhu najdemo Kristusovo pozornost do naših potreb in povabilo, naj enako storimo človeku ob nas. Treba je jesti in dati jesti,« zatrdi Frančišek.

Biti nasičeni

A ne le jesti, tudi biti nasičeni. Množica se ni najedla do sitega le zaradi obilja hrane, temveč tudi zaradi veselja in čudenja, da je to prejela od Jezusa. »Treba se je nasititi v vednosti, da nam je bila hrana dana za ljubezen,« je še dodal svetu oče.

Kristus postane naš sopotnik

V Kristusovem Telesu in Krvi najdemo njegovo navzočnost in njegovo za nas darovano življenje. Ni nam le pomoč, da gremo naprej, temveč nam da samega sebe, saj postane naš sopotnik, vstopa v našo vsakodnevnost, obišče našo osamljenost, vrača smisel in navdušenje, poudarja papež.

Ob toploti njegove navzočnosti se naše življenje spremeni

»Nasiti nas, ko da Gospod smiseln našemu življenju, naši temini in dvomom. Ob toploti njegove navzočnosti se naše življenje spremeni. Brez Njega bi bilo zares turobno. Ko častimo Kristusovo Telo in Kri, ga prosimo iz srca: 'Daj mi vsakdanji kruh, da bom lahko šel naprej; nasiti me s svojo navzočnostjo.'«

Kako izkazujem solidarnost z ukrajinskim narodom?

Po angelusu pa je papež Frančišek zbrane povabil, naj se vsak pri sebi vpraša, kako – skoraj štiri mesece po začetku vojne, ki še naprej »ubija, rani, uničuje in razseljuje« – izkazujemo solidarnost s trpečim ukrajinskim ljudstvom.

Ne pozabimo

Lahko se zgodi, da nas ukrajinska tragedija počasi ne bo zanimala več. Sveti oče je vse zbrane prosil, naj ne pozabimo. »Vsak naj se vpraša: kaj počnem danes za ukrajinsko ljudstvo? Molim? Ukrepam? Skušam razumeti? Naredim kaj za Ukrajince? Odgovorimo na to vprašanje v svojih srcih.«