Papež je umil noge zapornikom: »Služite in prosite odpuščanja« [FOTO]
Papež je umil noge zapornikom: »Služite in prosite odpuščanja« [FOTO]
Slovesnosti se je udeležila tudi italijanska ministrica za pravosodje, Marta Cartabia, poroča avstrijski Kathpress. Papež je med sveto mašo umil noge dvanajstim zapornikom, tako moškim kot ženskam.
Služiti moramo drug drugemu, brez skritih interesov, ne da bi pričakovali plačilo ali uslugo.
Sveti oče je v nagovoru zbrane spodbudil, naj služijo drug drugemu. Jezus sam je umil noge Judi Iškarijotu, ki ga je nato izdal: »Jezus nas uči tega, povsem preprosto: drug drugemu morate umivati noge.« Služiti moramo drug drugemu, brez skritih interesov, ne da bi pričakovali plačilo ali uslugo: »Kako lepo bi bilo, če bi bilo to mogoče početi vsak dan in za vse ljudi.«
Salvatore Cernuzio je s sinočnjega dogodka pripravil zanimivo reportažo, ki jo povzemamo po Radiu Vatikan.
Balduz si je snel masko, poljubil papeževo roko in si jo naslonil na čelo. To je naredil dvakrat. V Egiptu, iz katerega prihaja, je to znamenje izjemne hvaležnosti. Papež Frančišek je namreč malo pred tem umil noge njemu in enajstim drugim jetnikom zapora Civitavecchia, ki si ga je letos izbral za mašo Gospodove zadnje večerje na veliki četrtek. »Hvala«, je šepetal moški, ki se bo 8. junija vrnil na svobodo. »Tebi hvala«, odgovori papež in nato preide na osemintridesetletnega Daniela, ki ima svojega sina in partnerko v Fiumicinu. Bil je predsednik društva za invalidne otroke, v zaporu je končal »zaradi neumnosti«: »Med epidemijo je bilo vedno manj denarja in moral sem narediti kaznivo dejanje«. Dobil je dve leti in kmalu se bo vrnil k družini. Na svojem črnem ovratniku nosi modri plastični rožni venec. Papež ga je po umivanju nog tudi povabil, naj ga vsak dan moli. »Seveda«, je zagotovil fant. Ima trd obraz, a je bil ob koncu praznovanja ganjen: »Te stvari se ti zgodijo enkrat v življenju«. »Lahko vam povem,« doda z rimskim naglasom, »rešil me je zapor, če ne bi izbral še slabše poti.« Drugi spremljevalci, razporejeni na majhni ploščadi, so prikimavali.
Italijani, Nigerijci, Egipčani, Slovaki, Ukrajinci, Nizozemci, Albanci in Američani so in vsem njim je papež umil noge ter s tem ponovil Jezusovo gesto med zadnjo večerjo. Obred, ki nas gane vsakokrat, ko ga obhajamo. Na zidni klopi med enajstimi so sedele tudi tri ženske. Med njimi je bila starejša gospa, ki ji je pomagala mlada temnopolta ženska. Pomagala ji je tudi prejeti obhajilo. Med seboj se ne poznajo, prihajajo iz različnih oddelkov te kaznilnice na obrobju mesta v italijanski deželi Lacij, v kateri je skupnost okoli devetstotih zapornikov in osebja. V njej je 530 zapornikov, večinoma ženske.
Samo en predstavnik vsakega oddelka je lahko prišel v kapelo, da je pozdravil papeža, mnogi pa so ostali zunaj.
Samo en predstavnik vsakega oddelka je lahko prišel v kapelo, da je pozdravil papeža, mnogi pa so ostali zunaj, naslonjeni na steno, da so ob 16. uri sprejeli in pozdravili prihod belega fiata 500L s papežem Frančiškom. »Ah, ampak ni papamobil!«, je zavpil deček, potem ko je z drugimi otroki spustil v zrak rumene in bele balone. Ko je papež izstopil iz avtomobila, ga je pozdravila režiserka Patrizia Bravelli, ki jo je spoznal že pred nekaj leti. Izmenjala sta si nekaj besed, predstavitev nekaterih navzočih predstavnikov strukture in oblasti, vključno z italijansko ministrico za pravosodje Marto Cartabia.
Takoj zatem pa so ob vstopu papeža v kapelo zaporniki v dveh vrstah zagnali hrup z vzklikanjem in aplavzom. »Zbor« je vodil moški z obrito glavo in tetovažo na obrazu. Spremljevalci so ga med to zabavo objemali. Papež Frančišek se je obrnil in nasmehnil. Mnogi so se poskušali rokovati s papežem med njegovo potjo do zakristije, od koder je nekaj minut pozneje prišel z oljčnim križem v roki.
Jezus nas uči, da si med seboj preprosto umivajte noge, vsak naj drugemu služi brez kakšnega skritega interesa.
Obhajanje je bilo zbrano. Poživljale so ga pesmi zaporniškega zbora. Nekateri so stregli kot ministranti, drugi kot bralci. Papež je pridigal spontano in z občutkom, osredinjen na pojma odpuščanja in služenja. Razlagal je berila dneva, ki govorijo o znamenju umivanja nog, kar je nekaj čudnega za ta svet. »Jezus umiva noge izdajalcu, tistemu, ki ga prodaja,« je nadaljeval papež Frančišek. »Jezus nas uči, da si med seboj preprosto umivajte noge. Vsak naj drugemu služi brez kakšnega skritega interesa. Kako lepo bi bilo, če bi to bilo mogoče vsak dan in vsem ljudem.« »Brez obresti,« je ponovil papež.
»Bog,« je dodal, »vse odpušča in Bog vedno odpušča! Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi za odpuščanje.« »Prosite Jezusa za odpuščanje,« je vztrajal papež Frančišek. Gospod je tisti, ki sodi. Vendar gre za čudno sodbo, saj Gospod sodi in odpušča.« Papež je zaključil s spodbudo, da bi hodili za Gospodom v »hotenju služiti mu in si odpuščati«.
Tukaj je tako zelo raznolika in kompleksna množica ljudi, v kateri vidimo številne krhkosti, toda gre tudi za nove začetke, nova življenja, nova upanja, nove cilje.
Končanemu nagovoru je sledil dolg premor tišine. Nasprotno pa se je ob molitvah vernikov zaslišal glasen aplavz, ko je neki fant zlogoval: »Za naše najbolj krhke tovariše, ki so v ječi izgubili življenje, da bi jih Gospod sprejel v svoj ljubeč objem in bi na njih obrazih zasijala blaženost.« To so bile roke, ki so ploskale v spomin na tiste, ki jim ni uspelo. Gre za znamenje močnega čuta za skupnost, ki poživlja prebivalce kaznilnice. Tako je rekla tudi direktorica v svojem pozdravu, ne da bi pri tem zanikala težave »doma«: tiste, ki jih prinašajo od zunaj – nasilje, duševne motnje, odvisnosti, družbeno izključenost –; tiste, ki se neizogibno dogajajo znotraj. »Tukaj je tako zelo raznolika in kompleksna množica ljudi,« v kateri vidimo številne krhkosti, toda gre tudi za nove začetke, nova življenja, nova upanja, nove cilje.
Papež Frančišek je poslušal, prikimaval, se nasmehnil ter si z zanimanjem ogledoval številna prejeta darila: vaze z rastlinami in rožami, lesene skulpture in bakrene žice, risbe s svinčnikom. Vsak od navzočih je od papeža prejel rožni venec. Nekateri so prosili za dva, za ženo ali prijateljico, ko bodo prišli ven. Zelo mlad fant z brado je za svoj lastni črn rožni venec prosil papeža, naj ga blagoslovi. Papež se je pred odhodom želel zadržati z vsemi. Ko je odhajal, se je množica želela zgrniti okoli njega, vendar so jo zadrževali policisti in žandarji. Spet je bil tukaj isti zbor kot ob prihodu, ki vzklikal: »Naj živi papež!« Na izhodu so bile sestre Služabnice obiskanja, ki delujejo v zaporu, tako ganjenje ob tem, da so videle papeža, da mu niso uspele reči niti dveh besed. Zatem se je z avtomobilom odpravil do majhne zgradbe, ki jo uporabljajo za srečanje s sorodniki in prijatelji.
Tukaj se je papež Frančišek srečal z zaporniki varovanega oddelka. Nekaj manj kot petdeset jih je bilo vsake starosti in z različnimi zgodbami. Papež se z nekaterimi pošalil: moškemu z obližem na nosu je recimo dejal: »Ali so te udarili?«. Ta je planil v smeh in je papežu stisnil roko. Zatem je starejši moški odprl ovojnico in iz nje potegnil nekaj fotografij: »To so moji vnuki, nikoli jih nisem videl.« Sledil je pozdrav civilnim uslužbencem in nekaterim zaposlenim v objektu, vključno s skupino medicinskih sester. V središču prostora je bil postavljen pozlačen stol, na katerega se je papež usedel le, ko se je vpisal v častno knjigo. Nato se je posvetil množici: blagoslavljal je družine, trepljal otroke po licih, sprejemal risbice in zaupne besede, tudi solze žene policista, ki je pred dnevi izgubila oba starša.
To so bili kratki in bežni trenutki, ki pa zadoščajo, da bo vsak posameznik v skupnosti Civitavecchia lahko napisal celo poglavje svojega življenja. »Ne morem verjeti, da ste prišli sem, sveti oče,« je rekel stražar, ki se je naslonil na papežev avto. Vse je trajalo manj kot dve uri, a zdelo se je veliko več. Okoli 17.45 se je papež Frančišek odpravil na pot proti Rimu. Preden je šel skozi izhodna vrata, se je avto ustavil, ker je neki moški prosil papeža za selfi, sveti oče pa se je zahvalil direktorici za vse, kar je tam notri narejeno: »Hvala, hvala za to, kar počnete, in le tako naprej«.