Takratni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je v posebni izjavi med drugim poudaril: »Izredno smo veseli, da je Vatikan 13. januarja 1992 pred drugimi državami priznal samostojno Slovenijo in Hrvaško. Hvaležni smo papežu Janezu Pavlu II., ki se je že ob napadu na Slovenijo 27. junija 1991 izredno zavzel za spoštovanje človekovih pravic, za mir, svobodo in enakopravnost Slovenije. Moralna avtoriteta sicer majhne vatikanske države je v svetu izredno velika. Prepričani smo, da bo vatikansko mednarodno priznanje samostojne države Slovenije imelo močan vpliv na druge države.«

 Nadškof Alojzij Šuštar: »Hvaležni smo papežu Janezu Pavlu II., ki se je že ob napadu na Slovenijo 27. junija 1991 izredno zavzel za spoštovanje človekovih pravic, za mir, svobodo in enakopravnost Slovenije.« FOTO: Nadškofijski arhiv Ljubljana

Odločilno priznanje Svetega sedeža

»Priznanje Svetega sedeža je bilo odločilnega pomena tudi za ostala priznanja, ki so temu sledila (predvsem drugih evropskih držav)«, podarja Jamnik in dodaja, da bo natančna analiza zgodovinarjev lahko podrobneje argumentirala, kako je bilo to priznanje odločilnega in ključnega pomena za druga priznanja, ki so temu sledila. »Ker sem bil v letih 1990–1994 tajnik pri nadškofu Šuštarju, se natančno spomnim, kako se je nadškof Šuštar razveselil tega priznanja, za katerega si je v tesnih prijateljskih odnosih s tedanjim papežem Janezom Pavlom II. prizadeval. Prav tega dne (13. januar 1992) je bila neka slovesnost v Cankarjevem domu in k nadškofu je pristopil tedanji zunanji minister dr. Rupel in nadškofu čestital ter se mu zahvalil, da je bil na različne načine vse od prvih demokratičnih volitev in plebiscita 1990 tesno povezan s Svetim sedežem in tedanjim papežem Janezom Pavlom II.«

Iz zelo zanesljivih virov vsaj dveh pomembnih Slovencev v Rimu sem kasneje izvedel, da se je papež Janez Pavel II. sam osebno zavzel za priznanje samostojne države Slovenije. (msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof)

Papeževo osebno zavzemanje za samostojno Slovenijo

Jamnik nadaljuje: »Iz zelo zanesljivih virov vsaj dveh pomembnih Slovencev v Rimu sem kasneje izvedel, da se je papež Janez Pavel II. sam osebno zavzel za priznanje samostojne države Slovenije.« Tako je po njegovih besedah v dnevih pred 13. januarjem 1992 mimo proceduralnih postopkov (ali običajnega diplomatskega čakanja na to, kako se bodo drugi odločili) sprejel odločitev o priznanju samostojne države Slovenije. Slovenijo je sicer že pred tem priznalo nekaj držav, »toda moralna in simbolna vloga, ki jo ima Sveti sedež v svetovnem dogajanju, je bila, to lahko danes povsem mirno in argumentirano trdimo, ključnega in odločilnega pomena ter povsem jasna in izrecna podpora Sloveniji, da se vrne v Evropsko skupnost kot samostojna država,« izpostavlja Jamnik.

Škof Jamnik: »Moralna in simbolna vloga, ki jo ima Sveti sedež v svetovnem dogajanju, je bila ključnega in odločilnega pomena ter povsem jasna in izrecna podpora Sloveniji, da se vrne v Evropsko skupnost kot samostojna država.« FOTO: Tatjana Splichal

Edinstveni dogodek v zgodovini slovenskega naroda

Kot dodaja Jamnik, so hvala Bogu vatikanskemu sledila druga mednarodna priznanja, posebej tista 15. januarja 1992, ki jih je Slovenska škofovska konferenca pod vodstvom nadškofa Šuštarja pospremila s posebno izjavo, v kateri je bilo posebej poudarjeno:

»Mednarodno priznanje samostojne in suverene države Slovenije je edinstveni dogodek v zgodovini slovenskega naroda. [...] V tem trenutku pa se s posebno hvaležnostjo spominjamo vseh v naši sedanjosti in bližnji in daljni preteklosti, ki so ta izjemni trenutek pripravljali s svojim kulturnim, političnim, socialnim, gospodarskim, vzgojnim in verskim delovanjem. Mnogi so za demokracijo in svobodo, ki smo ju končno doživeli, veliko pretrpeli ali celo dali življenja. Iskreno smo hvaležni vsem, ki so kakor koli prispevali, da smo dočakali ta dan.«

Pred nami je zahtevna prihodnost. Od nas vseh terja medsebojno spoštovanje, kulturni dialog, odprtost in razumevanje, slogo in pošteno sodelovanje. (iz izjave SŠK, 15. 1. 1992)

Z doseženim mednarodnim priznanjem smo obrnili stran narodove zgodovine. Pred nami je zahtevna prihodnost. Od nas vseh terja medsebojno spoštovanje, kulturni dialog, odprtost in razumevanje, slogo in pošteno sodelovanje. Mednarodno priznana slovenska država bo imela svoj pomen predvsem tedaj, če bo pospeševala ne le svojo gospodarsko in politično uveljavljanje, temveč tudi duhovno blaginjo, kulturni, moralni in verski napredek vseh naših državljanov.«

Trg sv. Petra v Rimu. FOTO: Tatjana Splichal

Odgovornost vseh kristjanov in ljudi »dobre volje«

S to izjavo je bila po Jamnikovem prepričanju jasno in razločno nakazana vizija Slovenije za prihodnost. »Samostojna država pomeni nenehno prizadevanje, odgovornost vseh kristjanov, ter vseh ljudi »dobre volje«, kot je rad poudaril nadškof Šuštar, v prizadevanju za spoštovanje človekovih pravic, svobode, pravičnosti in socialne države, ki ohranja posebno pozornost in skrb za najbolj ranljive člane družbe.« Ob tem dodaja, da se je Šuštar glede na vse izkušnje, ki jih je imel, in na podlagi mnogih pogovorov na ravni Slovenije ali pa s predstavniki in tujine, »kako zelo potreben bo dialog, veliko potrpežljivosti in neizmerni vztrajnosti, da se bo na podlagi spremenjenih državnih struktur v demokratično državo, vedno bolj oblikovala tudi demokratična, pluralna demokracija, ki zahteva dejavno sodelovanje ter neprestani dialog.«