Sveti oče je svoje velikonočno voščilo Urbi et Orbi - Mestu in svetu opoldne na velikonočno nedeljo na Trgu svetega Petra začel z besedami svetega Avguština: “Resurrectio Domini, spes nostra – Gospodovo vstajenje je naše upanje” (Avguštin, Govor 261,1). S to trditvijo je svojim vernikom pojasnil, da je Jezus vstal, da bi mi, čeprav smo namenjeni smrti, ne obupali. Kristus je vstal, da bi nam dal upanje.

Velika noč nam sporoča, da smrt nima zadnje besede, ker na koncu slavi zmago Življenje. Ta naša gotovost ne temelji na preprostem človeškem razglabljanju, ampak na zgodovinskem dejstvu vere: Jezus Kristus, križani in pokopani, je vstal s svojim poveličanim telesom, da bi tudi mi imeli večno življenje. To oznanilo je bistvo naše vere; od velikonočne zarje dalje nova pomlad upanja navdaja svet.

Vstajenje ni nekakšna teorija, je nadaljeval Sveti oče, ampak zgodovinska resničnost, ki jo je razodel človek Jezus Kristus s pomočjo svoje velike noči, svojega prehoda, ki je odprl novo pot med zemljo in nebesi (Heb 10,20). Oznanilo Gospodovega vstajenja razsvetljuje temna področja sveta, v katerem živimo. Na tem mestu je papež posebej navedel materializem in nihilizem ter opozoril na tisti pogled na svet, ki ne zmore preseči izkustvenega sveta, in se trmasto zapira v občutje niča, kar naj bi bil dokončni pristan človeškega obstoja.

V Pavlovem letu, je nadaljeval papež, smo večkrat premišljevali o izkustvu velikega apostola. Savel iz Tarza, divji preganjalec kristjanov, je na poti proti Damasku srečal vstalega Kristusa in ta ga je “osvojil”. Smrt nima več oblasti nad človekom in nad svetom. Žal pa na svetu ostaja preveč znamenj njenega nekdanjega gospodovanja. Na Veliko noč je Kristus izrul korenino zla, v vsakem času in kraju pa potrebuje ljudi, ki mu pomagajo utrditi njegovo zmago z njegovim orožjem pravičnosti in resnice, usmiljenja, odpuščanja in ljubezni.

To sporočilo je papež med nedavnim apostolskim potovanjem v Kamerun in Angolo ponesel afriški celini, ki dejansko neizmerno trpi zaradi krutih sporov brez konca, ki trgajo in okrvavijo cele države, ki so plen lakote, revščine, bolezni. Isto sporočilo bo ponovil v Sveti deželi, kjer prav tako potrebujejo spravo zaradi izraelsko-palestinskega spora. V času globalnega pomanjkanja hrane, finančnega nereda, stare in nove revščine, zaskrbljujočih podnebnih sprememb, nasilja in bede, ki mnoge prisilijo, da zapustijo svojo domovino, je Gospodovo vstajenje naše upanje!

Na Veliko noč Cerkev z veseljem oznanja upanje, ki ga je Bog utrdil, ko je Jezusa obudil od mrtvih. To upanje Cerkev nosi v srcu in ga deli z vsemi, zlasti tam, kjer so kristjani preganjani zaradi svoje vere in svojega zavzemanja za mir in pravičnost. Velikonočno upanje prebuja pogum za dobro še posebej tedaj, ko to nekaj stane. Cerkev obhaja “dan, ki ga je naredil Gospod” in vabi k veselju, kliče pa tudi Marijo, Zvezdo upanja, naj vodi človeštvo proti gotovemu pristanu odrešenja, h Kristusu, ki je “spravil nas, grešnike, z Očetom.” Njemu, križanemu in vstalemu, z veseljem vzklikamo svojo alelujo, je zaključil Sveti oče svoje velikonočno voščilo Urbi et Orbi.