Papež Frančišek je med letom iz Kolumbije proti Vatikanu tradicionalno spregovoril s časnikarji, ki so ga spremljali na krovu letala. Najprej se jim je zahvalil za njihovo delo, nato pa z njimi podelil vtise obiska med kolumbijskim narodom. Kot je dejal, so ga resnično ganili mladi ter veselje, ljubeznivost in plemenitost kolumbijskega ljudstva, ki se ne boji izražati svojih čustev. Papež je tudi tokrat odgovarjal na vprašanja časnikarjev na različne tematike; govoril je o Kolumbiji, prizadevanjih za mir, naravnih nesrečah in odgovornosti, migrantih, pa tudi o predsednikih Trumpu in Maduru ter o Severni Koreji.



Kot je v navadi, je svetemu očetu prvo vprašanje zastavil časnikar iz države gostiteljice. Predstavnika kolumbijskih medijev je zanimalo, kakšno Kolumbijo bi si želel papež videti, če bi se vrnil čez leto dni. Sveti oče bi bil zadovoljen, če bi takrat naredili »vsaj drugi korak«, saj se je v petih desetletjih državljanske vojne nabralo veliko sovraštva. Pojavljajo pa se koraki, ki vlivajo upanje, in med ljudmi je zaznati močno željo, da bi nadaljevali s procesom sprave. Pomagati jim moramo z molitvijo in razumevanjem.

Drugega kolumbijskega časnikarja je zanimalo, kako se soočati s korupcijo in kako kaznovati vpletene. Papež je odgovoril, da se je o tem že sam večkrat spraševal in si zastavil vprašanje, ali je pokvarjeni osebi odpuščeno. Gospod nam je blizu in se nam ne naveliča odpuščati. Pomembno pa je, da grešnik prosi odpuščanja.

Eno izmed časnikark je pred naslednjim vprašanjem zanimalo, kako se sveti oče počuti in če se je hudo poškodoval pri udarcu v glavo na papamobilu. Odgovoril je, da je dobro ter pojasnil, da se je želel skloniti in pozdraviti otroke, pri tem pa ni videl stekla, zato se je udaril.

Po pojasnilu je odgovoril na vprašanje o orkanih, ki so prizadeli ZDA in o moralni odgovornosti političnih voditeljev, ki ne sodelujejo z drugimi narodi pri nadzorovanju izpustov toplogrednih plinov, ker zanikajo, da je za podnebne spremembe odgovoren tudi človek. Papež je dejal, da znanstveniki jasno povedo, da je učinke podnebnih sprememb videti in predlagajo pot, ki ji je treba slediti. Za to imamo odgovornost vsi, nekateri večjo, drugi manjšo.



Italijanske časnikarje je zanimalo papeževo mnenje glede Severne Koreje in odlašanja vlad na področju migracij. Vprašali so, zakaj ne posredujejo, kakor bi morali, ampak šele takrat, ko gre za vprašanje prodaje orožja. Papež je odgovoril z navedkom iz Stare zaveze, ki pravi, »da je človek neumen«, da je edina žival v stvarstvu, ki gre dvakrat na led. Veliko stvari pa je odvisnih od denarja. Težave se pogosto rešujejo z mislijo na dobiček, kdor pa jih ne želi videti, jih pač ne vidi. Položaja v Severni Koreji pa Frančišek, kot je pojasnil, resnično ne razume.

Svetega očeta so časnikarji vprašali tudi o ukinitvi t.i. programa Daca za zaščito nezakonitih priseljencev v ZDA. Povedal je, da položaja ne pozna dobro in se želi bolje poučiti ter dodal, da ločitev mladih od njihovih družin gotovo ne prinese dobrih sadov ne za mlade, ne za družine. V pogovoru z ameriškim predsednikom je dobil vtis, da je zagovornik življenja in če to drži, potem razume, da je družina zibelka življenja, da je treba braniti njeno združenost. Ko se mladi čutijo izkoriščani, so brez upanja, ki jim ga ukradejo droga in druge zasvojenosti ter samomor. Ta je med mladimi zelo pogost, ker nimajo stika s koreninami. Odnos mladih z njihovimi koreninami je zelo pomemben. Danes izkoreninjeni mladi prosijo za pomoč, želijo si znova najti svoje korenine. Zato je tako pomemben dialog med mladimi in starejšimi.

Glede položaja v Venezueli, ki mu je zelo pri srcu, je papež Frančišek poudaril, da se je Sveti sedež že že dovolj jasno izrazil, dodal pa je, da ne ve, kaj s svojimi izjavami misli predsednik Maduro ter da jih mora pojasniti sam.

Naslednja tema so bili migranti. Papež je najprej izrazil svojo hvaležnost Italiji in Grčiji, ker sta jim tako široko odprli srce. Ob tem je poudaril, da mora odprtost upoštevati tudi zmožnost sprejema posamezne države, pri čemer je po njegovih besedah potrebna preudarnost. Ni dovolj, da migrante zgolj sprejmemo, ampak jih moramo tudi vključiti v okolje. Sveti oče je še pozval k spremembi v skupinski zavesti v odnosu do Afrike, saj gre mnogo držav na to celino z namenom, da jo izkorišča, ne pa, da bi ji pomagale v rasti.



Ob koncu pogovora s časnikarji se je papež še enkrat zahvalil zgledu kolumbijskega ljudstva ter zaključil s podobo, ki mu je v teh dneh najbolj ostala v spominu: »Najbolj me je ganilo, da so očetje in mame dvigovali svoje otroke, da bi jih papež videl in blagoslovil. Kakor da bi želeli reči: To je moj zaklad, to je moje upanje, to je moja prihodnost. Jaz verjamem vanjo. To me je zelo ganilo. Nežnost. Oči tistih očetov in mater. Čudovito. To je simbol, simbol upanja prihodnosti.«

Vir: Radio Vatikan
Foto: Aleteia / Marko Vombergar / splet