V nedeljo se bodo pri vseh bogoslužjih v Rimu spomnili 50. mašniškega jubileja papeža Frančiška. Škofijski vikar rimske škofije, kardinal Angelo De Donatis, je v javnem pismu sodelavcem in vernikom, objavljenem ob koncu tedna, oblikoval priprošnjo za rimskega škofa. Jorge Mario Bergoglio je mašniško posvečenje prejel na današnji dan, 13. decembra, leta 1969 v argentinski Cordobi.

De Donatis v pismu spominja na večer Bergoglieve izvolitve za papeža. Ta je 13. marca 2013 z lože v baziliki sv. Petra vernike prvič prosil, naj zanj molijo. »Spomnimo se molka, ko se je s pogledom obrnil na mesto, da bi na priprošnjo Božjega ljudstva prejel nebeški blagoslov,« je zapisal De Donatis.

Kako bo 82-letni Frančišek obhajal svoj zlati mašniški jubilej, iz Vatikana še niso natančno sporočili. Najverjetneje bo papež znova prosil, naj zanj molimo – kar je počel že kot duhovnik v Argentini. In gotovo bo spomnil na 21. september 1953, dan, ko se je začela njegova duhovniška pot.

Od »duhovnika z ulice« do papeža

O tem, kako je začutil klic v posvečeno življenje, je papež pripovedoval že večkrat. Jorge Mario Bergoglio je hotel 21. septembra 1953 s svojimi prijatelji v Buenos Airesu praznovati »dan študentov«, zgodilo pa se je drugače: kot dejaven katoličan se je odločil, da bo dan začel z obiskom svete maše v cerkvi sv. Jožefa. Tam je naletel na duhovnika, ki ga ni še nikoli srečal – to srečanje je spremenilo njegovo življenje in se ga po vseh teh letih še vedno rad spominja.

Duhovnik, p. Carlos Duarte, je na skoraj 17-letnega Jorgeja naredil velik vtis z globoko duhovnostjo, ki jo je izžareval, zato se je mladenič odločil, da bo pri njem opravil sveto spoved. Ta pogovor med spovedjo je bil drugačen od vseh drugih. Kot je pozneje pripovedoval Bergoglio, je v tem pogovoru odkril svoj klic v posvečeno življenje.

»Pri tej spovedi se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. Ne vem, kaj je bilo, toda spremenilo je moje življenje,« se papež spominja več kot pol stoletja pozneje. »Bilo je presenečenje, neizmerno čudenje nad resničnim srečanjem. Ugotovil sem, da me pričakujejo,« pripoveduje v knjigi pogovorov »Papež Frančišek – moje življenje, moja pot. El Jesuita«.

Načrtovano srečanje s prijatelji, praznovanje dneva študentov, vse to Bergogliu ni nič več pomenilo. Namesto tega se je vrnil domov z enim samim ciljem: postati duhovnik. Jorge je zaključil izobraževanje za kemijskega tehnika in se leta 1958 pridružil jezuitskemu redu.

Blizu Bogu in ljudem

13. decembra 1969, tik pred njegovim 33. rojstnim dnem in 16 let po »klicu«, je nastopil veliki dan: Jorge Mario Bergoglio je v Buenos Airesu po rokah nadškofa iz Cordobe Ramona Joseja Castellana (1903-1979) prejel mašniško posvečenje. Biti duhovnik je zanj od vsega začetka pomenilo, da je blizu Bogu in ljudem. Tudi dosti pozneje, kot nadškof v Buenos Airesu, je Bergoglio kot preprost duhovnik z ulice redno obiskoval revne mestne četrti.

Leta 2013 je bil znova 13. dan v mesecu, ki je spremenil njegovo življenje: 13. marca je bil kardinal Bergoglio izvoljen za 265. naslednika apostola Petra. Njegov pogled na duhovništvo se s tem ni spremenil. To govori in živi tudi kot papež Frančišek: hodite na obrobja, svetuje – in to počne tudi sam. 2019, v letu svojega zlatega mašniškega jubileja, je februarja kot prvi voditelj Katoliške cerkve obiskal Arabski polotok.

»Duhovniki smo v nevarnosti, da bi podlegli skušnjavi in postali upravniki namesto pastirji,« je Frančišek govoril že kot kardinal. Podobno je zvenela njegova pridiga ob enem letošnjih mašniških posvečenj: »Vedno imejte pred očmi zgled dobrega pastirja, ki ni prišel zato, da bi mu služili, temvel da bi sam služil ter iskal in rešil tisto, kar se je izgubilo,« je svetoval novomašnikom. Vedno znova izpostavlja tudi pomen spovedi in je tudi kot papež večkrat na razpolago kot spovednik.

Papež in duhovnik

Frančišek je papež, predvsem pa je duhovnik. Vsem »sobratom v duhovništvu« je minulo poletje namenil pismo, v katerem je kot ključno besedo uporabil »bolečina« kot odziv na spolne zlorabe v Katoliški cerkvi: »V zadnjem času smo lahko večkrat jasno zaznali pogosto tih ali utišan krik naših bratov in sester, žrtev spolne zlorabe, zlorabe moči in vesti s strani posvečenih oseb,« je zapisal. O zlorabi moči na duhovniškem položaju je svaril tudi ob drugih priložnostih, obenem pa delil nasvete, kako premagati krizo poklica. V pismu duhovnikom svetuje, naj se ravno v težkih trenutkih spominjajo svojega posvečenja in naj bodo zanj hvaležni. Njegovo lastno doživetje je današnjemu papežu očitno še vedno živo pred očmi, kot dokazujejo njegovi stvarni opisi takratnega dogajanja.

Vir: Kathpress
Foto: Vatican Media