Današnji evangelij opisuje, kako je Janez Krstnik vse vabil k spreobrnjenju, rekoč »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!«

Ta je bil po papeževih besedah strog in radikalen vernik, zato po izročilu evangelija izgleda kot resna, ostra oseba in vzbuja celo malo strahu. Zato bi se lahko vprašali, zakaj je on pravzaprav naš glavni spremljevalec v adventnem času?

Hinavščina je huda nevarnost

"V resnici je Krstnik bolj kot trd človek, človek, ki je alergičen na dvoličnost. Dobro prisluhnite temu: alergičen na dvoličnost," je v nagovoru poudaril papež. To je za tem ponazoril s primerom: "Ko so se mu približali farizeji in saduceji, znani po svoji hinavščini, je bil njegov »alergičen odziv« zelo močan. Nekateri med njimi so šli k njemu zaradi radovednosti ali zaradi koristolovstva, kajti Janez je postal zelo priljubljen. Ti farizeji in saduceji so torej mislili, da je z njimi vse v redu in so se pred Krstnikovim neusmiljenim pozivom opravičevali: »Abrahama imamo za očeta«. Tako zaradi dvoličnosti in domišljavosti niso pograbili priložnosti za milost, ugodnost za začetek novega življenja. Zaprti so bili v domišljavost, da so pravični.  Zato jim je Janez rekel: »Obrodite vendar vreden sad spreobrnjenja«. Gre za krik ljubezni, kakor tisti očeta, ko vidi sina uničevati si življenje: »Ne zapravi si svojega življenja«."

Kot izhaja iz tega, je bil Krstnik pravzaprav upornik proti hinavščini, ki je po papeževih besedah "huda nevarnost, saj lahko uniči tudi najbolj svete resničnosti". Zaradi tega je bil Krstnik in za njim Jezus zelo trd s hinavci. Toda to sta počela prav zato, da bi jih zdramila.

Medtem pa so tisti, ki so se čutili grešnike »prihajali k Janezu, priznavali svoje grehe in se mu dajali krstiti«. Tako je, da za sprejem Boga ni pomembno, če si v redu, ampak ponižnost. To je pot za sprejetje Boga, ne to, da smo v redu, da smo močni, ampak ponižnost. Grešnik sem, a ne kar tako abstraktno, ampak v tem, tem in tem. Vsakdo med nami, mora spovedati samega sebe svojih grehov, svojih pomanjkljivosti, svoje hinavščine. Potrebno se je spustiti s podstavka in se potopiti v vodo kesanja.

Pot ponižnosti

Ključni namen Krstnikovega posredovanja je torej v tem, da nam s svojimi alegoričnimi odzivi daje misliti:

"Nismo morda tudi mi kdaj pa kdaj kakor tisti farizeji? Morda gledamo na druge od zgoraj navzdol, misleč, da smo boljši od njih, da obvladujemo svoje življenje, da vsak dan ne potrebujemo Boga, Cerkve, bratov. In ne pozabimo, da je dovoljeno drugega gledati od zgoraj navzdol samo v enem primeru, ko ga je potrebno dvigniti, samo v tem primeru. Drugi primeri gledati od zgoraj navzdol niso dovoljeni. Advent je čas milosti, da odvržemo svoje maske, vsakdo ima svoje maske in se postavimo v vrsto s ponižnimi, da se tako osvobodimo domišljavosti, s katero verjamemo, da smo samozadostni, da gremo in se spovemo svojih grehov, ter prejmemo Božje odpuščanje in prosimo odpuščanje tistega, ki smo ga razžalili. Tako se začne novo življenje. In samo ena pot je, pot ponižnosti: očistiti se občutka večvrednosti, formalizma in hinavščine, videti v drugih brate in sestre, grešnike, kot smo mi, in v Jezusu Zveličarja, ki prihaja zaradi nas, ne zaradi drugih, za nas, takšne kot smo, z našo revščino, bedo in pomanjkljivostmi, predvsem z našo potrebo, da nas dvigne, nam odpusti in nas reši" je še poudaril papež, ki je vernikom položil na srce, da z Jezusom vedno obstaja možnost, da začnemo znova.

On nam je namreč vedno blizu in čaka našega spreobrnjenja.