Papež Frančišek je včeraj predstavil poslanico, ki jo je namenil kitajskim katoličanom po podpisu začasnega Sporazuma med Svetim sedežem in Ljudsko republiko Kitajsko. Zapis je naslovil z navedkom iz 100. psalma, ki pravi: »Na veke traja njegova ljubezen, od roda do roda njegova zvestoba« (Ps 100, 5).

Poslanica papeža Frančiška kitajskim katoličanom in vesoljni Cerkvi
»Na veke traja njegova ljubezen, od roda do roda njegova zvestoba« (Ps 100, 5)

Dragi bratje v škofovstvu, duhovniki, posvečene osebe in vsi verniki Katoliške cerkve na Kitajskem, zahvaljujmo se Gospodu, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje, in priznajmo, da »nas je on naredil in mi smo njegovi, njegovo ljudstvo, čreda njegove paše« (Ps 100,3).

V tem trenutku odmevajo v moji duši besede, s katerimi vas je moj častitljivi predhodnik v pismu 27. maja 2007 spodbujal: »Katoliška cerkev na Kitajskem, majhna čreda, ki je navzoča in deluje v prostranosti tega ogromnega naroda, ki hodi skozi stoletja zgodovine, kako spodbudno in izzivalno odmevajo zate Jezusove besede: »Ne boj se, majhna čreda, kajti vašemu Očetu je bilo v veselje, da vam da kraljestvo« (Lk 12,32)… zato »naj tako sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16)/(Benedikt XVI., Pismo kitajskim katoličanom, 27. maj 2007).

1. Zadnje čase so krožili številni nasprotujoči si glasovi o sedanjosti, predvsem pa o prihodnosti katoliških skupnosti na Kitajskem. Zavedam se, da tak vrtinec mnenj in razmišljanj lahko ustvari ne majhno zmešnjavo, prebujajoč v številnih srcih nasprotujoča si občutja. Pri nekaterih so se pojavili dvomi in zmedenost; drugi imajo občutek, da jih je Sveti sedež zapustil, istočasno pa se pojavlja boleče vprašanje o vrednosti trpljenja, s katerim so se morali soočiti, če so hoteli živeti v zvestobi Petrovemu nasledniku. Pri številnih drugih pa prevladujejo pozitivna pričakovanja in razmišljanja, ki jih spodbuja upanje po vedno vedrejši prihodnosti glede rodovitnega pričevanja vere na kitajskih tleh.

Takšno stanje se je začelo zaostrovati predvsem v povezavi z Začasnim sporazumom med Svetim sedežem in Ljudsko republiko Kitajsko, ki je bil, kakor veste, v preteklih dneh podpisan v Pekingu. V tem usodnem trenutku, tako pomenljivem za življenje Cerkve, vam želim preko te kratke poslanice zagotoviti, da ste dnevno navzoči v moji molitvi, ter podeliti z vami čutenja, ki so v mojem srcu.

To sta občutji zahvaljevanja Gospodu in iskrenega občudovanja – ki je tudi občudovanje celotne katoliške Cerkve – za dar vaše zvestobe, stanovitnosti v preizkušnji, v Božji previdnosti zakoreninjenega zaupanja in to tudi tedaj, ko so se nekateri dogodki izkazali za še posebej nasprotne in težke.

Te boleče izkušnje pripadajo duhovnemu zakladu Katoliške cerkve na Kitajskem in vsega Božjega ljudstva, ki roma na tej zemlji. Zagotavljam vam, da nas Gospod ravno preko kotla preizkušenj nikoli ne preneha obsipati s svojimi tolažbami in nam pripravljati še večje veselje. S 126. psalmom smo bolj kot gotovi, da »tisti, ki seje v solzah, žanje v veselju« (Ps 126, 5)!

Nadaljujmo torej s pogledom usmerjenim na zgledu tolikih vernikov in pastirjev, ki se niso obotavljali ponuditi svojega »lepega pričevanja« (prim. 1Tm 6,13) za evangelij, vse do darovanja svojega življenja. Imamo jih lahko za prave Božje prijatelje!

2. Sam sem na Kitajsko gledal kot na deželo z velikimi možnostmi in na kitajsko ljudstvo kot mojstra in varuha neizmerne kulturne in modrostne dediščine, ki se je ob nasprotovanjih prečiščevala, vključevala različnosti, in ki v starodavnih časih ni naključno stopila v stik s krščanskim sporočilom. P. Matej Ricci je z veliko ostroumnostjo dejal ter izzval k kreposti zaupanja, kajti »preden se sklene prijateljstvo, je treba opazovati, potem ko je bilo sklenjeno, pa je treba zaupati«.

Moje prepričanje pa je tudi, da je srečanje lahko pristno in rodovitno le, če se zgodi preko izvajanja dialoga, kar pa pomeni spoznati se, spoštovati se in »hoditi skupaj« za izgradnjo vedno bolj soglasne skupne prihodnosti.

V to brazdo je torej postavljen Začasni sporazum, ki je sad dolgega in zapletenega institucionalnega dialoga Svetega sedeža s kitajskimi vladnimi oblastmi. Dialog se je začel že s svetim Janezom Pavlom II. in se je nadaljeval z Benediktom XVI. Pri tem procesu Sveti sedež ni imel in nima v mislih nič drugega kot uresničiti duhovne in pastoralne namene lastne Cerkvi, to je podpirati in pospeševati oznanilo evangelija ter doseči in ohraniti polno in vidno enost katoliške skupnosti na Kitajskem.

O vrednosti in namenih tega Sporazuma bi vam želel predlagati nekaj razmišljanj in vam tako ponuditi kakšno pastoralno duhovno izhodišče za na pot, ki smo jo v tej novi fazi poklicani prehoditi.

Gre za pot, ki kakor predhodni odsek poti »zahteva čas in predpostavlja dobro voljo obeh strani« (Benedikt XVI., Pismo kitajskim katoličanom, 27. maj 2007, 4). Vendar pa Cerkvi, tako zunaj kot znotraj ustanove, ne gre zgolj za sprejetje človeških vrednot, temveč za odgovor na duhovno poklicanost, torej iti iz same sebe, da bi objela »veselje in upanje, žalost in stiske današnjih ljudi, predvsem revežev in vseh tistih, ki trpijo« (Gaudium et spes, 1), kakor tudi sedanje izzive, ki nam jih Bog daje. Zato je to cerkveni klic, naj postanemo romarji na poteh zgodovine, zaupajoč predvsem v Boga in njegove obljube, kakor so to storili Abraham in naši očetje v veri.

Abraham, poklican od Boga, je ubogal in odrinil v neznano deželo, ki naj bi jo prejel v dediščino, ne da bi pri tem poznal pot, ki je se odpirala pred njim. Če bi Abraham zahteval idealne družbene in politične pogoje, preden je odrinil iz svoje dežele, morda ne bi nikoli odpotoval. On pa je zaupal Bogu, njegovi Besedi, in je zapustil svojo hišo ter osebno gotovost. Zaupanja v Boga mu torej niso omogočile zgodovinske spremembe, ampak je spremembo zgodovine povzročila njegova čista vera. Vera je namreč »temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo. Po tej veri so se naši predniki izkazali pred Bogom« (Heb 11,1-2).

... se nadaljuje...

Vir: Radio Vatikan
Foto: Vatican Media