Papež Frančišek je po zgodovinskem srečanju z ruskim pravoslavnim patriarhom Kirilom I. na Kubi poletel proti Mehiki, kamor je po lastnih besedah prišel »kot misijonar usmiljenja in miru, pa tudi kot sin, ki se želi pokloniti svoji materi, Devici iz Guadalupeja, in pustiti, da ga ta gleda«. V narodni palači v prestolnici Ciudád de México se je srečal s predstavniki oblasti, civilne družbe in diplomatskega zbora, na programu pa je bil tudi vljudnostni obisk pri predsedniku Enriqueju Peńi Nietu.



Kot je sveti oče dejal v nagovoru, je Mehika velika država, blagoslovljena z obilnimi naravnimi bogastvi in izjemno bogato biološko raznovrstnostjo, ki se razteza preko vsega njenega prostranega ozemlja. Zaradi svoje geografske lege velja za križišče Amerik. Posebno istovetnost ji dajejo njene staroselske, mestiške in kreolske kulture, eden mehiških največjih virov pa je modrost prednikov, ki je prirojena takšni multikulturnosti.



Papež je nato poudaril, da so poglavitno bogastvo Mehike danes njeni mladi, ki predstavljajo nekaj več kot polovico njenega prebivalstva. To deželi daje upanje za prihodnost, je dejal Frančišek, obenem pa nudi pozitivne izzive v sedanjosti. Odgovornost pri gradnji države je na ramenih vsakega posameznika. Pot privilegijev za izbrance neizogibno vodi v korupcijo in številne težave, s katerimi se nenehno sooča tudi mehiški narod.

Potrebne so nove oblike dialoga, pogajanj in mostov, ki bi vodili po poti zavzetosti za solidarnost. Ta je potrebna za izgradnjo pristno človeške politike in družbe, v kateri se nihče ne bi čutil žrtev kulture odmetavanja. Vsi državljani naj bi sooblikovali lastno usodo, država pa bi morala poskrbeti za nujno oblikovanje osebne odgovornosti vsakega posameznika, v polnem spoštovanju bližnjega. Mehiška vlada v teh prizadevanjih lahko računa na sodelovanje katoliške Cerkve, ki je vedno spremljala življenje mehiškega naroda in sedaj obnavlja svojo odločenost, da se da na razpolago plemenitemu cilju izgradnje civilizacije ljubezni.



Sprejemu v narodni palači je sledilo srečanje z mehiškimi škofi v stolnici Marijinega Vnebovzetja v prestolnici Ciudád de México. Mehiška škofovska konferenca šteje 176 članov, njen predsednik je kardinal José Francisco Robles Ortega.

Frančišek je škofom povedal, da »ni mogel ne obiskati« njihove dežele, saj si je od nekdaj želel obiskati Guadalupko Mater Božjo. Devica Marija nas namreč uči, da je edina sila, ki lahko osvoji srce ljudi, nežnost Boga, materinsko naročje pa je vedno tolažilo tudi žrtve v dolgi in boleči zgodovini mehiškega naroda. Samo v njenem naročju je mogoče odkriti globoko rednico novega človeštva, kjer se vsi imenujejo Božji otroci.

Škofje naj se z rahločutnostjo in spoštovanjem sklonijo nad globoko dušo svojih ljudi, s pozornostjo naj stopijo k njim in razberejo njihovo skrivnostno obličje, za kar pa je potreben pogled, ki zna premišljevati nežnost Boga, je pojasnil papež. Cerkev za svoje delovanje ne potrebuje mraka.



Papež je mehiške škofe spodbudil, naj ne izgubljajo energije z manj pomembnimi stvarmi, z govoričenjem in s spletkami, s kariernimi projekti, s praznimi načrti hegemonije, s sterilnimi interesnimi klubi ali združenji. Prav tako naj se ne pustijo zaustaviti z opravljanjem in obrekovanjem, v takšno razumevanje svete službe pa naj uvedejo tudi svoje duhovnike. Naš pogled mora pričevati, da je videl Jezusa, saj so v nasprotnem primeru besede, ki jih o njem navajamo, samo prazne retorične figure, je prepričan Frančišek. Poudaril je, da materinsko naročje potrebujejo predvsem mladi, ter izrazil zaskrbljenost nad mnogimi, ki končajo kot žrtve trgovine z mamili.

Papež Frančišek je spregovoril tudi o staroselskih ljudstvih, na katere naj bodo po njegovih besedah škofje še posebej pozorni. Kot je dejal, Mehika potrebuje svoje indijanske korenine, da ne bi ostala sredi nerazrešene uganke. Mehiški staroselci namreč še vedno čakajo, da se jim prizna bogastvo njihovega prispevka in rodovitnost njihove navzočnosti pri dediščini deželne istovetnosti.

Sveti oče je v nagovoru mehiškim škofom tudi poudaril, da poslanstvo, ki jim ga je zaupala Cerkev, zahteva »pogled, ki zaobjema celoto«, kar je mogoče udejaniti le v občestvu. »Občestvo je vitalna oblika Cerkve in edinost njenih pastirjev dokazuje njeno pristnost«, je dejal Frančišek. Škofje so v zadnjih letih naredili številne pomembne korake, papež pa jih je spodbudil, naj ne izgubijo poguma pred težavami in naj ne varčujejo z močmi pri pospeševanju misijonarske gorečnosti, predvsem na območjih, kjer je eno telo mehiške Cerkve najbolj potrebno. Navdušenje in čudenje evangelizatorjev ima moč za premik naprej, pri čemer sta izredno pomembna oblikovanje in usposobljenost laikov, preseganje vsake vrste klerikalizma ter njihovo dejavno vključevanje v poslanstvo Cerkve.

Ob koncu nagovora se je papež dotaknil še pojava migracije ter škofom izrazil svoje priznanje in hvaležnost za vse, kar počnejo v pristopanju k temu izzivu. Kot je dejal, danes na milijone otrok Cerkve živi v diaspori ali pa so v iskanju novih priložnosti na poti proti severu. Mnogi med njimi pustijo za seboj svoje korenine in se izpostavljajo nevarnosti, mnoge družine se ločijo, pričakovana združitev v »obljubljeni deželi« pa ni vedno tako lahka, kakor mislijo.

Papež je mehiške škofe spodbudil, naj okrepijo občestvo s škofi Združenih držav Amerike, saj je pomembno, da materinska navzočnost Cerkve ohranja žive korenine njihove vere, razloge njihovega upanja in moč njihove ljubezni. Na koncu je izrazil svoje prepričanje, da bosta Mehika in njena Cerkev pravočasno prispeli do dogovora s sabo, z zgodovino in z Bogom.

Vir: Radio Vatikan
Foto: Vatican Radio / Facebook