Takšne Cerkve si želi sveti oče, je po navedbah avstrijskega Kathpressa dejal v nagovoru duhovnikom, redovnikom in redovnicam, diakonom, katehetom ter predstavnikom cerkvenih združenj in gibanj na Cipru v maronitski stolnici Naše Gospe Milosti v Nikoziji.

FOTO: Vatican Media

Potrpežljivost obenem pomeni, da imamo ušesa in srce za različne načine izražanje vere in različne kulture. »Cerkev naj ne poskuša vsega poenotiti, temveč z materinsko potrpežljivostjo vključevati,« je papež Frančišek pozval zbrane v maronitski stolnici. To je tudi cilj sinodalne poti, na katero je v letošnji jeseni na papeževo željo stopila vesoljna Katoliška cerkev.

Cerkev naj ne poskuša vsega poenotiti, temveč z materinsko potrpežljivostjo vključevati.

V Katoliški cerkvi ni in naj tudi ne bo zidov: to je naš skupni dom

Frančišek je izrekel pohvalo Cerkvi na Cipru, ki je bogata v raznolikosti, za njena dragocena prizadevanja pri sprejemanju beguncev. Katoliška cerkev je odprt prostor, v katerem so vsi dobrodošli. Raznolikosti ne smemo občutiti kot grožnje lastni istovetnosti, saj v tem primeru rastejo strah, nezaupanje in nevarnost vojne. 

»V Katoliški cerkvi ni in naj tudi ne bo zidov: to je naš skupni dom, prostor odnosov, sožitje v različnosti,« je zatrdil sveti oče in pri tem večkrat spomnil na ciprskega »brata in zavetnika« sv. Barnabo, ki ga je označil kot potrpežljivega spremljevalca in pozornega poslušalca.

FOTO: Vatican Media

Navzoče škofe je papež pozval, naj bodo potrpežljivi pastirji v bližiniin naj se nikoli ne naveličajo iskati Boga v molitvi. Duhovnike pa je povabil, naj bodo potrpežljivi z verniki: »Nikoli ne bodite strogi sodniki, temveč vedno ljubeči očetje,« tako papež Frančišek. Bog se namreč nikoli ne utrudi odpuščati svojim otrokom. 

Bog se nikoli ne utrudi odpuščati svojim otrokom.

Poleg potrpežljivosti pa je nujno potrebno tudi bratstvo, kakršno je vladalo med Barnabo in Pavlom. Tudi onadva sta veliko razpravljala, se včasih celo prepirala, to je pomembno: »Vendar ne pozabimo: ne razpravljamo zato, da bi se vojskovali, da bi se drug drugemu vsiljevali, ampak da izrazimo in živimo življenjsko moč Duha, ki je ljubezen in občestvo. Razpravljamo, vendar ostanemo bratje.«

»Žalostna delitev Cipra«

Frančišek je v nagovoru pozdravil raznolikost latinske Cerkve na Cipru in se maronitskemu patriarhu Behari Butrosu Raiu zahvalil za uvodne pozdravne besede. Ko pomisli na Libanon, sedež maronitske Cerkve, mu tamkajšnja kriza povzroča resnične skrbi, je dejal papež. Iskreno občuti trpljenje tamkajšnjega prebivalstva in jim želi, da bi zaživeli v miru.

FOTO: Vatican Media

Patriarh Rai je pred tem v nagovoru poudaril, da so odnosi med med maronitsko Cerkvijo, drugimi Cerkvami na Cipru in tamkajšnjo vlado dobri, obenem pa je z obžalovanjem spregovoril o »žalostni delitvi Cipra«, o sovraštvu in vojni. Papeževa navzočnost je za tamkajšnje vernike močno znamenje.

Na južnem delu Cipra je več kot 93 odstotkov izmed okoli 850.000 prebivalcev pravoslavne vere, maloštevilčno manjšino predstavljajo katoličani in anglikanci. 38.000 pripadnikov rimsko-katoliške Cerkve latinskega obreda sodi pod okrilje jeruzalemskega patriarhata. Na čelu okoli 10.000 katoliških maronitov na Cipru je nadškof Selim Jean Sfeir.

FOTO: Vatican Media