Prizor, ki ga opisuje evangelij današnjega bogoslužja, se odvija znotraj Jeruzalemskega templja. Jezus gleda, kaj se dogaja na tem kraju, najsvetejšem od vseh, in vidi, kako se pismouki radi sprehajajo, da bi jih opazili, pozdravljali in jih cenili ter da bi imeli častne sedeže. Jezus pa še doda, da »vdovam požirajo hiše in na dolgo molijo, da bi jih opazili« (prim. Mr 12,40). 

Istočasno pa njegove oči opazijo neki drugi prizor. Neka uboga vdova, ravno ena od tistih, ki jih mogočniki izkoriščajo, vrže v tempeljsko zakladnico »vse, kar je imela za življenje«; tako pravi evangelij. 

Evangelij nas postavi pred to kričeče nasprotje bogatih, ki dajejo od svojega preobilja, da bi jih opazili, in neke uboge vdove, ki neopazno daruje vse tisto malo, kar ima. Dva simbola človeških drž.

Jezus gleda oba prizora. Ravno glagol »gledati« je tisti, ki povzame ves njegov nauk. »Gledati moramo« (varovati se moramo), da ne postanemo kot tisti, ki živi vero dvolično, kakor pismouki, medtem ko moramo »gledati« vdovo, da jo lahko vzamemo za zgled. 

Bedimo nad dvoličnostjo srca, nad hinavščino, ki je zelo nevarna bolezen duše!

»Kako pomembno je ločiti sveto od povezave z denarjem!« 

Jezus je to rekel na nekem drugem kraju: ne moremo služiti dvema gospodoma. Ali služiš Bogu – in mislimo, da bo rekel hudiču, pa ne, Bogu ali denarju, ki je eden od gospodov. Jezus pravi, da denarju ne smemo služiti. Istočasno pa Jezus hvali dejstvo, da je ta vdova vrgla v zaklad vse, kar je imela. Nič ji ni ostalo, a je v Bogu našla vse svoje. Ne boji se, da bi izgubila to malo, kar ima, saj zelo zaupa v Boga, ki da vse in ki pomnoži veselje tistemu, ki daruje. 

Ob tem pomislimo na še neko drugo vdovo, ki je preroku Eliju napravila kolaček iz zadnjega prgišča moke in zadnje kaplje olja. Elija ji je rekel: »Daj mi jesti« – in ona mu je dala. In moka ni pošla. Čudež je to. Gospod gre pred velikodušnostjo ljudi onkraj, saj je še bolj velikodušen.

»Uboga vdova kot učiteljica vere« 

Poglejte, zakaj jo, to vdovo torej, Jezus predlaga za učiteljico vere. Ona ne obiskuje templja, da bi si pomirila vest, ne moli, da bi bila opažena, ne razkazuje vere, temveč daruje iz srca, z velikodušnostjo in zastonjskostjo. Njeni kovanci imajo lepši žvenket kot veliki darovi bogatih, saj izražajo življenje, ki je v iskrenosti posvečeno Bogu, vero, ki ne živi iz videza, temveč iz brezpogojnega zaupanja. Od nje se naučimo, kaj je vera brez zunanjega navideznega sijaja, a notranje iskrena, torej vera, ki jo sestavlja ponižna ljubezen do Boga ter do bratov in sester.