»Isto odločitev moramo sprejeti tudi mi, če hočemo biti Jezusovi učenci. V čem je ta odločitev, saj moramo biti Jezusovi učenci z vso resnostjo, z resnično odločnostjo. Moramo biti odločni kristjani. To nam pomaga razumeti dogodek, ki ga evangelist Luka pripoveduje takoj za tem,« nadaljuje papež.

Ogenj je usmiljena Očetova ljubezen

»Medtem ko so bili na poti in so v neki samarijski vasi zvedeli, da je Jezus namenjen v Jeruzalem – osovraženo mesto –, ga niso sprejeli. Jakob in Janez, ki sta bila zaradi tega ogorčena, sta Jezusu svetovala, naj kaznuje te ljudi tako, da pošlje nadnje ogenj iz neba. Jezus ne samo, da ne sprejme predloga, ampak pograja oba učenca. Onadva ga hočeta vključiti v maščevanje, a On ne vstopi v to. Kajti "ogenj", ki ga je prinesel na zemljo, je usmiljena Očetova ljubezen. Da bi se ogenj razplamtel, je potrebna potrpežljivost, je potrebna vztrajnost, je potreben spokorniški duh,« razlaga papež današnji evangeljski odlomek.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo ponotranjili Jezusovo trdno odločitev ostati v ljubezni vse do konca.

Nadalje papež pojasnjuje: »Medtem pa Jakob in Janez pustita, da ju zgrabi jeza. To se zgodi tudi nam, ko – kljub temu da delamo dobro, se celo žrtvujemo –, namesto sprejema najdemo vrata zaprta. Tedaj pride jeza. V to skušamo vplesti celo Boga samega, saj grozimo z nebeškimi kaznimi. Jezus pa nasprotno hodi po drugi poti, ne po poti jeze, ampak tisti trdne odločitve iti naprej, ki je daleč od tega, da bi se spremenila v trdoto, saj vključuje pomirjenost, potrpežljivost, prizanesljivost, nezmanjšano prizadevanje delati dobro. Ta način ravnanja nikakor ne označuje šibkosti, temveč nasprotno veliko notranjo moč. Pustiti, da te med nasprotovanji zgrabi jeza, je lahko, je nagonsko. To, kar je težko, pa je obvladovati se, delati tako kot Jezus, ki se je, kot pravi evangelij, "napotil v drugo vas". To pomeni, da se moramo tedaj, ko naletimo na zaprtost, brez pritoževanja obrniti drugam, da bi tam delali dobro. S tem nam Jezus pomaga, da smo vedre osebe, zadovoljne z dobrim, ki smo ga storili, ki ne iščejo človeških potrditev.«

Dobro moramo delati zaradi služenja in ne zaradi aplavzov.

»Sedaj se mi vprašajmo, na kateri točki smo? Se pred nasprotovanji, nerazumevanji obrnemo na Gospoda in ga prosimo za njegovo neomajnost delati dobro? Ali pa iščemo potrditve v odobravanjih in končamo v tem, da postanemo ostri in zagrenjeni, ko tega ni?« nas sprašuje papež in nadaljuje: »Kolikokrat zavestno, pa tudi nezavestno iščemo aplavze in odobravanja drugih. Če delamo zaradi aplavzov, to ne gre. Dobro moramo delati zaradi služenja in ne zaradi aplavzov. Včasih mislimo, da je naša gorečnost iz čuta za pravičnost za dobro stvar, a v resnici večkrat ni nič drugega kot ošabnost, povezana s slabostjo, pretirano občutljivostjo in nepotrpežljivostjo. Prosimo torej Jezusa moči, da bomo ravnali kakor On in da bomo s trdno odločitvijo hodili za njim po tej poti služenja.«