S postajami tokratnega potovanja sta povezani življenji apostolov Barnabe in Pavla, spominjajo v prispevku na Radiu Vatikan. Apostola sta skupaj potovala in oznanjala evangelij, njuno prijateljstvo, v katerem je prišlo tudi do nesoglasij, pa je bilo vedno ukoreninjeno v veri v Kristusa.

Sveti Barnaba FOTO: Vatican Media

Sveti Barnaba

Sveti Barnaba, rojen na Cipru, pozneje pa je živel v Jeruzalemu, je bil eden izmed prvih, ki je po Jezusovem vstajenju sprejel krščanstvo. Izročilo – glede na zapise Evzebija iz Cezareje, ki je zajemal iz Klemena Aleksandrijskega – ga prišteva tudi med 72 apostolov, ki jih je Jezus poslal oznanjat Božje kraljestvo, torej tudi že v krog tistih, ki so sledili Kristusu. Njegovo pravo ime je Jožef, vendar je dobil vzdevek Barnaba, kar pomeni »sin spodbude« ali »sin tolažbe« (Apd 4,36). To ime je bilo tudi navdih za geslo potovanja papeža Frančiška na Ciper: »Potolaži nas v veri.« Barnaba spodbuja in tolaži ter velikodušno proda svojo njivo, denar, ki ga dobi zanjo, pa izroči apostolom za potrebe Cerkve.

Apostola oznanjata

Barnaba je eden izmed najuglednejših članov prve krščanske skupnosti. On je jamčil za Pavlovo spreobrnjenje v krščanski skupnosti v Jeruzalemu, ki ni zaupala nekdanjemu preganjalcu, kot je med splošno avdienco 31. januarja 2007 spomnil upokojeni papež Benedikt XVI. Na poti v Sirsko Antiohijo, kamor je bil poslan, je šel iskat Pavla v Tarz, ki se je tja umaknil, ter tam z njim preživel leto dni. Posvečal se je oznanjevanju evangelija v tem pomembnem mestu, v katerem je bil Barnaba znan kot prerok in učitelj.

Barnaba je eden izmed najuglednejših članov prve krščanske skupnosti.

Tako je Barnaba ob prvih spreobrnjenjih poganov razumel, da je to ura Savla, ki se je umaknil v Tarz, svoje mesto. Tja ga je šel iskat in je v tistem pomembnem trenutku Pavla nekako znova vrnil Cerkvi: v tem smislu ji je znova podaril apostola poganov. Iz antiohijske Cerkve je bil Barnaba skupaj s Pavlom poslan v misijon: kar imenujemo prvo misijonsko potovanje apostola Pavla, je v resnici Barnabovo misijonsko potovanje, saj je bil zanj odgovoren on, Pavel pa se mu je pridružil kot sodelavec. Na tem prvem potovanju sta apostola prispela do nekaterih predelov Cipra in južno-osrednje Anatolije, v današnji Turčiji, da bi oznanila Gospodovo vstajenje.

Svetnika, vendar človeka kot mi

Tudi poti svetosti so lahko zaznamovane s trenutki trenj. Kot je še spomnil papež Benedikt XVI., je med Pavlom in Barnabom »na začetku drugega misijonskega potovanja prišlo do spora, ker je Barnaba hotel na pot vzeti tudi Janeza, ki mu je bilo ime Marko, medtem ko Pavel tega ni želel, saj se je med prejšnjim potovanjem ločil od njiju. Tudi med svetniki torej obstajajo nasprotja, nesoglasja in spori.

In to se papežu Benediktu XVI. zdi zelo tolažilno: »Saj vidimo, da svetniki niso padli iz nebes. So ljudje kakor mi, s težavami, ki so tudi zapletene. Svetost ni v tem, da nikoli ne naredimo napake ali grešimo. Svetost raste s tem, ko smo sposobni spreobrnjenja, kesanja.« V svojih zadnjih pismih, Filemonu in v Drugem pismu Timoteju, Pavel piše o Marku kot o svojem »sodelavcu«. Po papeževih besedah torej svetniki »ne postanemo tako, da nikoli ne naredimo napak, ampak svetniki postanemo zaradi sposobnosti sprave in odpuščanja.«

Sveti Pavel FOTO: Vatican Media

Sveti Pavel

Savel je bil jud iz Tarza, v današnji Turčiji, in rimski državljan. V Apostolskih delih je opisan kot preganjalec kristjanov, toda na poti v Damask ga je obsijala luč: »Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: Savel, Savel! Zakaj me preganjaš? Rekel je: Kdo si, Gospod? In on: Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Pavel se spreobrne in sprejme sveti krst. V Jeruzalemu spozna Petra in druge apostole, ki so na začetku nezaupljivi. Zanj jamči Barnaba, ki razprši vse dvome. Skupnost kristjanov v Jeruzalemu tako sprejme Pavla in Barnaba ga prepriča, naj gre oznanjat evangelij.

Pavel in apostolska potovanja

Pavel in Barnaba skupaj prispeta v Antiohijo. Med prvim apostolskim potovanjem skupaj pristaneta tudi na Cipru, se odpravita v različna mesta v Anatoliji in nato znova v Antiohijo in Jeruzalem. Med drugim potovanjem Pavel odide na jug Galatije, nato pa v Makedonijo in Grčijo. Za več kot leto dni se ustavi v Korintu. Med tretjim potovanjem Pavel tri leta ostane v Efezu, gre v Makedonijo, Korint in v druge kraje, in na svojih potovanjih odpira nove poti za evangelij.

Govor v Areopagu

Posebej znan je njegov govor v Atenah, zibelki civilizacije in filozofske misli. Na griču Areopag, kjer so se Atenčani srečevali in se udeleževali razprav, je apostol govoril o evangeliju, poganom pa je govoril o Bogu. Kot je poudaril papež Janez Pavel II., je ta njegov govor »zgled akulturacije«.

Zahvaljujoč tistim prvim korakom evangelizacije poganov je krščanstvo doseglo Evropo.

Na začetku se zdi, da srečanje med krščanskim sporočilom in grškim svetom ne obrodi sadov: »Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se nekateri norčevali, drugi pa so govorili: O tem bi te poslušali kdaj drugič. Tako je Pavel odšel iz njihove srede.« Vendar pa so se nekateri spreobrnili. Eden izmed prvih Atenčanov, ki je sprejel Pavlove besede, je bil Dionizij. Govor apostola poganov je postal vtkan v zgodovino in zahvaljujoč tudi tistim prvim korakom evangelizacije poganov je krščanstvo doseglo Evropo.