Nihče se ne more rešiti sam.
Izhajati iz covida-19, da bomo skupaj zasnovali poti miru

»Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči« (Prvo pismo sv. Pavla Tesaloničanom, 5,1-2).

1. S temi besedami je apostol Pavel vabil skupnost v Solunu, naj v pričakovanju srečanja z Gospodom ostane čvrsta, z nogami in srcem trdno na zemlji, sposobna pozornega pogleda na resničnost in na dogodke zgodovine. Čeprav se dogodki našega bivanja zdijo tako tragični in se čutimo porinjeni v temen in mučen predor krivice in trpljenja, smo poklicani, da ohranjamo svoja srca odprta za upanje, polni zaupanja v Boga, ki postane navzoč, ki nas nežno spremlja, podpira v naporih in predvsem usmerja našo pot. Zato sv. Pavel nenehno spodbuja skupnost, naj bo čuječa ter išče dobro, pravičnost in resnico: »Zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni« (5,6). To je povabilo, naj ostanemo budni, naj se ne zapremo v strah, v bolečino ali v sprijaznjenost, naj ne popuščamo raztresenosti in se ne prepustimo malodušju, ampak naj bomo kot stražarji, ki so sposobni bedeti in ujeti prve žarke jutranje zore, zlasti v najbolj temnih urah.

Covid-19 je spravil v nered naše načrte in navade ter prevrnil navidezno mirnost naših tudi najbolj privilegiranih družb.

2. Covid-19 nas je pogreznil v sredo noči, ko je destabiliziral naše običajno življenje, spravil v nered naše načrte in navade ter prevrnil navidezno mirnost naših tudi najbolj privilegiranih družb, ko je vzbujal zmedenost in trpljenje ter povzročil smrt mnogih naših bratov in sester.

Zdravstveni sistem, potisnjen v vrtinec nepričakovanih izzivov in v razmere, ki tudi z znanstvenega vidika nikakor niso bile jasne, se je mobiliziral, da bi mnogim lajšal bolečino in jo skušal odpraviti. Prav tako tudi politične oblasti, ki so morale sprejeti pomembne ukrepe glede organiziranja in upravljanja izrednih razmer.

Skupaj s fizičnimi izrazi je covid-19 tudi z dolgotrajnimi učinki povzročil splošno slabo počutje, ki se je zgostilo v srcu številnih ljudi in družin, z nezanemarljivimi posledicami, ki so jih povečala dolga obdobja izolacije in različne omejitve svobode.

Pandemija je pretresla tudi najbolj mirna področja našega sveta in pokazala na neštete šibkosti.

Poleg tega ne moremo pozabiti, kako se je pandemija dotaknila nekaterih nevralnih točk družbene in gospodarske ureditve ter prinesla protislovja in neenakosti. Ogrozila je zagotovljeno delo mnogih in poslabšala vedno bolj razširjeno osamljenost v naših družbah, zlasti najbolj šibkih in ubogih. Pomislimo na primer na milijone neformalnih delavcev na številnih koncih sveta, ki so ostali brez dela in brez vsake podpore ves čas zapore.

Posamezniki in družba redkokdaj napredujejo v razmerah, ki povzročajo takšen občutek poraza in grenkobe, saj ta oslabi napore za mir in povzroči socialne konflikte, razočaranja in nasilje različnih vrst. V tem smislu se zdi, da je pandemija pretresla tudi najbolj mirna področja našega sveta in pokazala na neštete šibkosti.

Danes smo povabljeni, da se vprašamo: kaj smo se naučili iz pandemije?

3. Po treh letih je primerno, da si vzamemo nekaj časa za spraševanje, učenje in rast ter se pustimo spremeniti tako kot posamezniki kot tudi kot skupnost. Naj bo to privilegiran čas, da se pripravimo na »Gospodov dan«. Večkrat sem že imel priložnost ponoviti, da iz krize nikoli ne pridemo enaki: iz nje pridemo boljši ali slabši. Danes smo povabljeni, da se vprašamo: kaj smo se naučili iz pandemije? Kakšnih novih poti se moramo lotiti, da bomo opustili verige naših starih navad, da bomo bolje pripravljeni, da si bomo upali kaj novega? Kakšna znamenja življenja in upanja lahko dojamemo, da bomo šli naprej in skušali izboljšati naš svet?

Ko smo neposredno spoznali krhkost, ki zaznamuje človeško resničnost in naše osebno bivanje, lahko rečemo, da je največji nauk, ki nam ga zapušča v dediščino covid-19, zavedanje, da vsi potrebujemo drug drugega, da je naš največji, čeprav tudi najbolj krhek zaklad, človeško bratstvo, utemeljeno na našem skupnem Božjem otroštvu, in da se nihče ne more rešiti sam. Zato je torej nujno, da skupaj iščemo in spodbujamo univerzalne vrednote, ki označujejo pot tega človeškega bratstva. Naučili smo se tudi, da zaupanje, ki smo ga polagali v napredek, v tehnologijo in v učinke globalizacije, ni bilo samo pretirano, ampak se je spremenilo v individualistično in malikovalsko zastrupljanje, ki ogroža želeno zagotovilo pravičnosti, sloge in miru. V našem svetu hitenja zelo pogosto razširjeni problemi neravnovesij, krivic, revščine in izključevanja gojijo nemire in konflikte ter povzročajo nasilje in celo vojne.

Samo mir, ki se rojeva iz bratske in nesebične ljubezni, nam lahko pomaga, da premagamo osebne, družbene in svetovne krize.

Medtem ko je po eni strani pandemija vse to razkrila, smo lahko po drugi strani prišli do pozitivnih odkritij: dobrodejne vrnitve k ponižnosti; zmanjšanja nekaterih potrošniških zahtev; prenovljenega čuta za solidarnost, ki nas spodbuja, da izstopimo iz svoje sebičnosti, da bi se odprli trpljenju drugih in njihovim potrebam; pa tudi v nekaterih primerih naravnost junaške vneme številnih ljudi, ki so se razdajali, da bi mogli vsi kar najbolje premagati dramo izrednih razmer.

Iz te izkušnje je prišla močnejša zavest, ki vse, ljudstva in narode, vabi, naj v središče postavijo besedo »skupaj«. Skupaj namreč, v bratstvu in solidarnosti, gradimo mir, zagotavljamo pravičnost, premagujemo najbolj boleče dogodke. Najbolj učinkoviti odgovori na pandemijo so bili v resnici tisti, v katerih so se družbene skupine, javne in zasebne ustanove ter mednarodne organizacije združile, da bi odgovorile na izziv, pri čemer so pustile ob strani posebne koristi. Samo mir, ki se rojeva iz bratske in nesebične ljubezni, nam lahko pomaga, da premagamo osebne, družbene in svetovne krize.

Medtem ko so za covid-19 našli cepivo, za vojno še niso odkrili primernih rešitev.

4. Istočasno se je v trenutku, ko smo si drznili upati, da je najhujše v noči pandemije covida-19 premagano, na človeštvo zgrnila nova strašna nesreča. Priča smo bili nastopu še ene nadloge: še ene vojne, deloma primerljive covidu-19, ki pa jo za razliko od pandemije vodijo krivične človeške odločitve. Vojna v Ukrajini žanje nedolžne človeške žrtve in širi negotovost ne samo na tiste, ki so neposredno prizadeti, ampak širše in brez razlike tudi na tiste, ki tisoče kilometrov daleč trpijo zaradi njenih stranskih posledic – dovolj je pomisliti na probleme s pšenico in na cene goriva.

Vsekakor to ni post-covidno obdobje, na katerega smo upali ali smo ga pričakovali. Pravzaprav ta vojna skupaj z vsemi drugimi spopadi, razširjenimi po zemeljski obli, prestavlja poraz za celotno človeštvo in ne samo za neposredno vpletene strani. Medtem ko so za covid-19 našli cepivo, za vojno še niso odkrili primernih rešitev. Vsekakor je virus vojne težje poraziti kot viruse, ki prizadenejo človeški organizem, ker ta virus ne prihaja od zunaj, ampak iz notranjosti človeškega srca, ki so ga pokvarili grehi (prim. evangelij po Marku, 7,17-23).

Čas je, da se vsi zavzamemo za ozdravitev naše družbe in našega planeta ter ustvarimo temelje za bolj pravičen in miroljuben svet.

5. Kaj se torej zahteva od nas? Najprej, da pustimo, da izredne razmere, ki smo jih doživeli, spremenijo naše srce, se pravi, da dovolimo, da Bog preko tega zgodovinskega trenutka preoblikuje naša običajna merila za razlaganje sveta in stvarnosti. Ne moremo več misliti samo na ohranjanje prostora naših osebnih ali narodnih koristi, ampak moramo o sebi razmišljati v luči skupnega dobrega, s čutom za skupnost, oziroma kot »mi«, ki je odprt za svetovno bratstvo. Ne moremo si prizadevati samo za zaščito sebe, ampak je čas, da se vsi zavzamemo za ozdravitev naše družbe in našega planeta ter ustvarimo temelje za bolj pravičen in miroljuben svet, ki si bo resno prizadeval za iskanje dobrega, ki bo v resnici skupno.

 Poklicani smo, da se z izzivi našega sveta soočimo odgovorno in sočutno.

Da bi to storili in da bi po izrednih razmerah covida-19 živeli bolje, ne smemo podcenjevati temeljnega dejstva, da so vse moralne, družbene, politične in gospodarske krize, ki jih doživljamo, povezane med seboj, in tisto, na kar gledamo kot na posamezne probleme, je v resnici eno, vzrok ali posledica za drugega. In zato smo poklicani, da se z izzivi našega sveta soočimo odgovorno in sočutno. Na novo moramo ovrednotiti zagotavljanje javnega zdravja za vse. Spodbujati moramo mirovne dejavnosti za končanje spopadov in vojn, ki še naprej povzročajo žrtve in revščino. Na konkreten način moramo poskrbeti za naš skupni dom in uresničevati jasne in učinkovite ukrepe za boj proti podnebnim spremembam. Boriti se moramo proti virusu neenakosti in zagotoviti hrano ter dostojno delo za vse ter podpirati tiste, ki nimajo niti minimalne plače in so v velikih težavah. Škandal lačnih ljudstev nas žalosti. S primernimi politikami moramo razviti sprejemanje in integracijo, zlasti v odnosu do migrantov in tistih, ki živijo kot odvrženi v naših družbah. Le če se bomo v teh razmerah razdajali z altruistično željo, ki jo navdihuje neskončna in usmiljena Božja ljubezen, bomo lahko zgradili nov svet in prispevali h gradnji Božjega kraljestva, ki je kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru.

Ko podeljujem z vami ta razmišljanja, želim, da bi v novem letu mogli hoditi skupaj in ceniti to, kar nas zgodovina lahko nauči. Svoje najboljše želje izrekam voditeljem držav in vlad, odgovornim v mednarodnih organizacijah, voditeljem različnih verstev. Vsem moškim in ženskam dobre volje želim, da bi dan za dnem kot rokodelci miru gradili dobro leto! Brezmadežna Marija, Jezusova Mati in Kraljica miru naj prosi za nas in za ves svet.

V Vatikanu, 8. decembra 2022
Frančišek

(Vir: Radio Vatikan)