Papež Frančišek je na včerajšnjo 1. adventno nedeljo v svetišču jaslic v Grecciu v Votlini jaslic podpisal Apostolsko pismo Admirabile signum o pomenu in vrednosti jaslic. Med preprostim bogoslužjem v kapeli jaslic ga je po kratkem razmišljanju o jaslicah izročil v branje navzočim.

Zakaj jaslice vzbujajo toliko strmenja in nas ganejo? Predvsem zaradi tega, ker kažejo Božjo nežnost. On, Stvarnik vesolja, se skloni do naše majhnosti. Dar življenja, ki je vedno znova skrivnosten za nas, nas še bolj očara, ko vidimo, da je On, ki se je rodil iz Marije, vir in opora vsakega življenja. V Jezusu nam je Oče dal brata, ki nas pride iskat, ko smo zmedeni in izgubimo smer; zvestega prijatelja, ki nam je vedno blizu; dal nam je svojega Sina, ki nam odpušča in nas dviga iz greha.

Apostolsko pismo Admirabile signum
svetega očeta Frančiška
o pomenu in vrednosti jaslic

1. Čudovito znamenje jaslic, ki je krščanskemu ljudstvu tako drago, vedno vzbuja strmenje in začudenje. Predstavljanje Jezusovega rojstva je enako oznanjevanju skrivnosti učlovečenja Božjega sina s preprostostjo in veseljem. Jaslice so namreč kot živi evangelij, ki teče iz strani Svetega pisma. Medtem ko zremo božični prizor, smo povabljeni, da se duhovno odpravimo na pot, pritegnjeni od ponižnosti Njega, ki je postal človek, da bi srečal vsakega človeka. In odkrijemo, da nas On tako ljubi, da se je združil z nami, da bi se mogli tudi mi združiti z Njim.

S tem pismom želim podpreti lepo izročilo v naših družinah, ki v dnevih pred božičem pripravljajo jaslice. Kakor tudi običaj, da jih pripravijo na delovnih mestih, v šolah, v bolnišnicah, v zaporih, na trgih … V resnici gre za ustvarjalno domišljijo, ki uporabi zelo različne snovi, da bi oživila majhne mojstrovine lepote. Učiti se začnejo že otroci: ko oči in mami skupaj s starimi starši prenašajo to veselo navado, ki vsebuje bogato ljudstvo duhovnost. Želim si, da takšno ravnanje ne bi nikoli izginilo; upam celo, da ga bodo mogli tam, kjer je padlo v pozabo, ponovno odkriti in oživiti.

2. Izvor jaslic srečamo v nekaterih evangeljskih podrobnostih o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Evangelist Luka preprosto pove, da je Marija »rodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in ga položila v jasli, ker zanju v prenočišču ni bilo prostora« (2,7). Jezusa so položili v jasli, ki se jim po latinsko pravi praesepium, pri nas jaslice.

Ko je Božji Sin prišel na svet, je prostor našel tam, kjer živali jedo. Seno je postalo prvo ležišče Njega, ki se bo razodel kot »kruh, ki je prišel iz nebes« (Jn 6,41). Simbolika, ki jo je doumel že sv. Avguštin skupaj z drugimi cerkvenimi očeti, ko je zapisal: »Položen v jasli je postal naša hrana« (Serm. 189,4). V resnici jaslice vsebujejo različne skrivnosti Jezusovega življenja in nam jih približajo, da jih začutimo v svojem vsakdanjem življenju.

A pojdimo takoj k izviru jaslic, kakor ga razumemo mi. V duhu se odpravimo v Greccio, v Rietski dolini, kjer se je sv. Frančišek ustavil, ko se je verjetno vračal iz Rima, kjer je 29. novembra 1223 od papeža Honorija III. dobil potrdilo svojega Vodila. Po njegovem potovanju v Sveto deželo so ga te votline na poseben način spominjale na Betlehemsko pokrajino. Možno je tudi, da so se Ubožca v Rimu dotaknili mozaiki v Sveti Mariji Veliki, ki predstavljajo Jezusovo rojstvo, prav na mestu, kjer so se po starodavnem izročilu hranile deske jaslic.

Frančiškanski viri podrobno pripovedujejo, kaj se je zgodilo v Grecciu. Petnajst dni pred božičem je Frančišek poklical nekega moža iz tistega kraja z imenom Janez, ter ga prosil, naj mu pomaga uresničiti neko željo: »Rad bi predstavil Dete, rojeno v Betlehemu in na neki način s telesnimi očmi videti stisko, v kateri se je znašlo zaradi pomanjkanja stvari, ki jih potrebuje novorojenec, kako je bilo položeno v jasli in kako je ležalo na senu med volom in osličkom.«[1] Brž ko ga je slišal, je zvesti prijatelj takoj šel, da bi na določenem mestu pripravil vse potrebno glede na svetnikovo željo. 25. decembra je v Greccio prišlo veliko bratov iz različnih krajev, prišli pa so tudi možje in žene iz kmečkih hiš tistega področja, ki so prinesli s seboj rože in bakle, da bi razsvetlili tisto sveto noč. Ko je prišel Frančišek, je našel jasli s senom, vola in oslička. Ljudje, ki so prihiteli, so pred božičnim prizorom, ki ga dotlej niso nikdar videli, izražali neizrekljivo veselje. Potem je duhovnik na jaslih obhajal slovesno evharistijo in pokazal vez med učlovečenjem Božjega Sina in evharistijo. Ob tisti priliki v Grecciu ni bilo figuric: jaslice so ustvarili in doživljali tisti, ki so bili navzoči.[2]

Tako se je rodilo naše izročilo: vsi okoli votline in polni veselja, brez vsake razdalje med dogodkom, ki se uresničuje, in tistim, ki postanejo udeleženi pri skrivnosti.

Prvi življenjepisec sv. Frančiška Tomaž Čelanski omenja, da se je v tisti noči preprostemu in ganljivemu prizoru pridružilo še čudovito videnje: eden od navzočih je videl, kako v jaslicah leži Dete Jezus sam. Od tistih božičnih jaslic leta 1223 »se je vsak vrnil domov poln neizrekljivega veselja.«[3]

3. Sv. Frančišek je s preprostostjo tega znamenja opravil ogromno dejanje evangelizacije. Njegov pouk je prodrl v srca kristjanov in do današnjega dne ostaja kot pristna oblika, s katero ponovno čisto preprosto predložimo lepoto naše vere. Z druge strani sam kraj nastanka prvih jaslic izraža in vzbuja ta čustva. Greccio je postal zatočišče za dušo, ki se skrije na skalo, da bi se pustila oviti v tišino.

Zakaj jaslice vzbujajo toliko strmenja in nas ganejo? Predvsem zaradi tega, ker kažejo Božjo nežnost. On, Stvarnik vesolja, se skloni do naše majhnosti. Dar življenja, ki je vedno znova skrivnosten za nas, nas še bolj očara, ko vidimo, da je On, ki se je rodil iz Marije, vir in opora vsakega življenja. V Jezusu nam je Oče dal brata, ki nas pride iskat, ko smo zmedeni in izgubimo smer; zvestega prijatelja, ki nam je vedno blizu; dal nam je svojega Sina, ki nam odpušča in nas dviga iz greha.

Postavljanje jaslic po naših hišah nam pomaga, da podoživimo zgodbo, ki so jo živeli v Betlehemu. Seveda evangeliji vedno ostajajo vir, ki nam omogoča, da spoznamo in premišljujemo ta dogodek; vendarle pa predstavitev jaslic pomaga, da si predstavljamo prizore, spodbuja čustva, nas povabi, da se čutimo vključeni v zgodovino zveličanja, sodobniki dogodka, ki je živ in aktualen v različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih.

Na poseben način so jaslice vse od frančiškanskega začetka povabilo, da bi »čutili« in »se dotaknili« uboštva, ki ga je Božji Sin izbral zase v svojem učlovečenju. Na ta način je implicitno povabilo, da bi mu sledili po poti ponižnosti, uboštva, razlastitve, ki od Betlehemskih jaslic vodi na križ. Gre za poziv, da bi ga srečali in mu z usmiljenjem služili v najbolj pomoči potrebnih bratih in sestrah (prim. Mt 25,31-46).

4. Sedaj bi rad prešel na pregled različnih znamenj v jaslicah, da bi doumeli pomen, ki ga nosijo v sebi. Najprej predstavimo zvezdnato nebo v temi in tišini noči. Tega ne počnemo samo zaradi zvestobe evangeljskim pripovedim, ampak tudi zaradi pomena, ki je v njem. Pomislimo, kolikokrat noč obdaja naše življenje. Tudi v takih trenutkih nas Bog ne pušča samih, ampak postane navzoč, da bi odgovoril na odločilna vprašanja, ki zadevajo smisel našega obstoja: Kdo sem? Od kod prihajam? Zakaj sem bil rojen v tem času? Zakaj ljubim? Zakaj trpim? Zakaj bom umrl? Da bi odgovoril na ta vprašanja, je Bog postal človek. Njegova bližina prinaša luč tja, kjer je tema, in razsvetli tiste, ki gredo skozi temo trpljenja (prim. Lk 1,79).

Besedo zasluži tudi pokrajina, ki je del jaslic in ki pogosto prikazuje ruševine hiš in starih palač, ki v nekaterih primerih nadomestijo Betlehemsko votlino in postanejo bivališče Svete Družine. Zdi se, da se te ruševine navdihujejo pri Zlati legendi dominikanca Jacopa da Vrazza (13. stol.), kjer beremo o poganskem verovanju, po katerim se bo tempelj miru v Rimu zrušil, ko bo Devica rodila. Te ruševine so predvsem vidno znamenje padlega človeštva, vsega tistega, kar se ruši, kar je pokvarjeno in žalostno. Ta prizor pravi, da je Jezus novost sredi starega sveta, da je prišel, da bi zdravil in obnavljal, da bi naše življenje in svet spet privedel k njunemu izvirnemu sijaju.

5. Koliko čustev nas mora spremljati, ko v jaslice postavljamo gore, potoke, ovce in pastirje! Na ta način se spominjamo, kot so napovedali preroki, da je ves svet deležen praznika Mesijevega prihoda. Angeli in zvezda repatica so znamenje, da smo tudi mi poklicani, da se podamo na pot, da bi prišli do votline in počastili Gospoda.

»Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod« (Lk 2,15): tako so rekli pastirji po oznanilu, ki so ga prejeli od angelov. Iz preprostosti tega opisa dobivamo čudovit pouk. Za razliko od toliko ljudi, ki nameravajo narediti še tisoč drugih stvari, pastirji postanejo prve priče bistvenega, se pravi zveličanja, ki je podarjeno. Najbolj ponižni in najbolj ubogi znajo sprejeti dogodek učlovečenja. Bogu, ki nam prihaja naproti v Detetu Jezusu, pastirji odgovorijo tako, da se podajo na pot k Njemu, zaradi srečanja ljubezni in hvaležnega čudenja. Prav to srečanje med Bogom in njegovimi otroki po zaslugi Jezusa daje življenje naši veri, tvori njeno enkratno lepoto, ki na poseben način sije iz jaslic.

6. V naše jaslice imamo navado postavljati veliko simboličnih figuric. Predvsem figurice beračev in ljudi, ki ne poznajo nobenega drugega obilja kot obilje srca. Tudi ti so popolnoma upravičeno blizu Deteta Jezusa, ne da bi jih kdo mogel izseliti ali oddaljiti od tako presenetljive zibelke, da reveži okoli nje sploh ne motijo. Nasprotno, reveži so resnično privilegiranci te skrivnosti in pogosto tisti, ki jim v največji meri uspe prepoznati Božjo navzočnost med nami.

Revni in preprosti v jaslicah nas spominjajo, da je Bog postal človek za tiste, ki najbolj potrebujejo njegovo ljubezen in prosijo za njegovo bližino. Jezus, »krotak in iz srca ponižen« (Mt 11,29), se je rodil ubog, živel je preprosto življenje, da bi nas naučil doumeti bistveno in živeti iz njega. Iz jaslic jasno izhaja sporočilo, da se ne smemo pustiti zaslepiti bogastvu in tolikim kratkotrajnim ponudbam sreče. Herodova palača je v ozadju, zaprta, gluha za oznanilo veselja. Z rojstvom v jaslih Bog sam začne edino resnično revolucijo, ki razdedinjenim in odrinjenim daje upanje: revolucijo ljubezni, revolucijo nežnosti. Iz jaslic Jezus s krotko oblastjo razglaša poziv k podelitvi z zadnjimi kot pot k bolj človeškemu in bratskemu svetu, v katerem nihče ne bo izključen in odrinjen.

Otroci – pa tudi odrasli – jaslicam večkrat radi dodajo druge figurice, za katere se zdi, da nimajo nobene povezave z evangeljskimi pripovedmi. In vendar je namen te domišljije izraziti, da je v novem svetu, ki ga je vzpostavil Jezus, prostor za vse, kar je človeško in za vse ustvarjenine. Od pastirja do kovača, od peka do glasbenikov, od žena, ki nosijo vrče z vodo, do otrok, ki se igrajo…, vse predstavlja vsakdanjo svetost, veselje, ko vsakdanje stvari delamo na izreden način, ko Jezus deli svoje božje življenje z nami.

7. Postopoma nas jaslice pripeljejo do votline, kjer najdemo figurice Marije in Jožefa. Marija je mama, ki zre svojega otroka in ga kaže tistim, ki ga pridejo obiskat. Njena figurica nas vodi k premišljevanju o veliki skrivnosti, v katero je bilo vpleteno to dekle, ko je Bog potrkal na vrata njenega brezmadežnega srca. Na oznanilo angela, ki jo je prosil, naj postane Božja mati, je Marija odgovorila s polno in popolno pokorščino. Njene besede: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), so za vse nas pričevanje, kako naj se v veri prepustimo Božji volji. S tem »da« je Marija postala mati Božjega Sina, ne da bi izgubila svoje devištvo, ampak ga je po Njegovi zaslugi še posvetila. V njej vidimo Božjo mater, ki svojega Sina nima samo zase, ampak vse prosi, naj poslušajo njegovo besedo in jo izpolnijo (prim. Jn 2,5).

Ob Mariji je sveti Jožef, da bi obvaroval Dete in njegovo mamo. Običajno je upodobljen s palico v roki, včasih pa tudi drži svetilko. Sv. Jožef vrši zelo pomembno vlogo v življenju Jezusa in Marije. On je varuh, ki se nikoli ne naveliča varovati svoje družine. Ko ga bo Bog opozoril na Herodovo nevarnost, se bo brez oklevanja podal na pot v Egipt (prim. Mt 2,13-15). Ko bo nevarnost minila, bo družino privedel v Nazaret, kjer bo prvi vzgojitelj dečka in mladostnika Jezusa. Jožef je v srcu nosil veliko skrivnost, ki je ovijala Jezusa in Marijo, njegovo ženo. Kot pravičen mož se je vedno zanesel na Božjo voljo in jo izpolnjeval.

8. Srce jaslic začne utripati takrat, ko ob božiču vanje položimo figurico Deteta Jezusa. Bog se predstavi na ta način, kot otrok, da bi ga sprejeli v svoje naročje. V slabotnosti in krhkosti skriva svojo moč, ki vse ustvarja in spreminja. Zdi se nemogoče in vendar je tako: v Jezusu je bil Bog otrok in v tem stanju je hotel razodeti veličino svoje ljubezni, ki se kaže v nasmehu in v stegovanju rok proti vsakomur.

Rojstvo otroka vzbudi veselje in začudenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost življenja. Ko vidimo, kako žarijo oči mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo čustva Marije in Jožefa, ki sta ob gledanju otroka Jezusa zaznavala Božjo navzočnost v svojem življenju.

»In življenje se je razodelo« (1 Jn 1,2): tako apostol Janez povzema skrivnost učlovečenja. Jaslice nam omogočijo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvrščeno tudi štetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem.

Božji način delovanja nas skoraj omami, saj se zdi nemogoče, da bi se On odpovedal svoji slavi, da bi postal človek kot mi. Kakšno presenečenje je videti Boga, ki je prevzel naše vedenje: spi, pije mleko pri mami, joče in se igra kot vsi otroci! Bog tako kot vedno preseneča, je nepredvidljiv, nenehno izven naših shem. Ko nam torej jaslice kažejo Boga, kakor je vstopil v svet, nas izzivajo k premišljevanju o našem življenju, vključenem v Božje življenje; vabijo nas, naj postanemo njegovi učenci, če hočemo doseči zadnji smisel življenja.

9. Ko se približa praznik Jezusovega razglašenja, v jaslice postavimo figurice svetih treh kraljev. Ko so gledali zvezdo, so se ti modri in bogati gospodje z Vzhoda podali na pot proti Betlehemu, da bi spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo alegoričen pomen: zlato časti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo božanstvo; mira njegovo sveto človeškost, ki bo spoznala smrt in pokop.

Ko gledamo ta prizor v jaslicah, smo poklicani, da bi razmišljali o odgovornosti vsakega kristjana, da je evangelizator. Vsak izmed nas naj postane nosilec veselega oznanila vsem, ki jih sreča; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj izpričuje veselje, da je srečal Jezusa in njegovo ljubezen.

Magi nas učijo, da lahko krenemo zelo od daleč, da bi prišli do Jezusa. To so bogati možje, modri tujci, žejni neskončnega, ki se podajo na dolgo in nevarno potovanje, ki pripelje do Betlehema (prim. Mt 2,1-12). Pred Kraljem Otrokom jih prevzame veliko veselje. Ubožnost okolja jih ne pohujša; brez oklevanja padejo na kolena in ga počastijo. Pred njim razumejo, da Bog tako, kakor s suvereno modrostjo ureja tek zvezd, vodi tek zgodovine, ko ponižuje mogočne in povišuje ponižne. Ko so se vrnili v svojo deželo, so gotovo pripovedovali o tem presenetljivem srečanju z Mesijem in začeli potovanje evangelija med ljudstvi.

10. Pred jaslicami se duh rad poda v čas, ko smo bili otroci in smo nestrpno pričakovali čas, ko jih bomo začeli postavljati. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; istočasno pa nam dajo začutiti dolžnost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo. Ni pomembno, kako pripravimo jaslice. Lahko so vedno iste, ali pa jih vsako leto spremenimo; pomembno je, da govorijo našemu življenju. Kjer koli in v kateri koli obliki jaslice govorijo o Božji ljubezni; o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu človeku, ne glede na to, v kakšnem položaju se nahaja.

Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa posredovanja vere. Od otroštva dalje in potem v vsakem življenjskem obdobju nas vzgajajo, da premišljujemo o Jezusu, da čutimo Božjo ljubezen do nas, da čutimo in verujemo, da je Bog z nami in da smo mi z Njim, vsi otroci in bratje po zaslugi tega Deteta, Božjega Sina in Device Marije. In to doživljati, to je sreča. V šoli sv. Frančiška odprimo srce tej preprosti milosti, dovolimo, da se iz čudenja rodi ponižna molitev: naš »hvala« Bogu, ki je hotel z nami deliti vse, da bi nas nikdar ne pustil samih.

V Grecciu, v svetišču jaslic, 1. decembra 2019, v sedmem letu papeževanja.
Frančišek

[1] Tomaž Čelanski, Vita Prima, 84: Fonti francescane (FF), n. 468.
[2] Prim. Prav tam, 85: FF, n. 469.
[3] Prav tam, 86: FF, n. 470.

Vir: Radio Vatikan
Foto: arhiv Družine