Papež Frančišek je posnel pogovor za serijo oddaj na televiziji Italijanske škofovske konference, TV2000. Vprašanja mu je zastavil Marco Pozza, teolog in kaplan zapora v Padovi, pogovor pa bo konec oktobra predvajan v okviru programa z naslovom »Očenaš«. Po besedah svetega očeta je »za molitev Očenaša potreben pogum«. Takole pravi: »Potreben je pogum. Jaz pravim: začnite govoriti očka in resnično verjeti, da je Bog Oče, ki me spremlja, mi odpušča, mi daje kruh, je pozoren na vse, za kar ga prosim; ki me oblači še bolje kakor rože na polju. Vendar obstaja tudi tveganje: in če vse to ni res? Upajmo si tvegati. Upajmo si. Vendar vsi skupaj. Zato je moliti skupaj tako lepo, saj pomagamo drug drugemu.«



Kot poroča Radio Vatikan, je program nastal v sodelovanju med Tajništvom za komunikacijo Svetega sedeža ter TV2000 in bo imel devet nadaljevanj. Pozza se vsakokrat sreča tudi z enim izmed znanih laikov iz sveta kulture in zabave, poleg tegapa oddaje vsebujejo ganljive zgodbe in pričevanja, med drugim tudi nekdanjih učencev don Milanija, družine otroka, ki ima redko bolezen ter ene izmed redovnic v klavzuri.

Prvih osem nadaljevanj programa »Očenaš« se prične z besedami svetega očeta, tem pa sledi pogovor z gostom. V zadnji oddaji bo predstavljen celotni pogovor zaporniškega kaplana v Padovi s papežem Frančiškom. Pozza je zatrdil, da je bil to izredni trenutek milosti.

V nekaj krajših odlomkih si poglejmo, o čem je govoril papež Frančišek:

»Pravimo, da smo kristjani, da imamo Očeta, vendar pa živimo – ne rečem kot živali – ampak kot neverniki, brez vere in delamo tudi slabo; ne živimo v ljubezni, ampak v sovraštvu, tekmovalno, v vojnah. Mislite, da je danes ime Boga posvečeno v Nigeriji, v dekletih, ki jih je ugrabil Boko Haram? Ali je posvečeno v kristjanih, ki se med seboj bojujejo za oblast? Je posvečeno v življenju tistih, ki najamejo morilca, da bi razrešili nek položaj? Je posvečeno v življenju tistih, ki ne skrbijo za svoje otroke? Ne, tam ime Boga ni posvečeno.«

»Kot otroke so nas doma učili, da je potrebno kruh, ki pade na tla, takoj pobrati in poljubiti. Kruha se nikoli ni metalo stran. Kruh je znamenje edinosti sveta, je znamenje Božje ljubezni do tebe, ki ti daje jesti. In kaj so mame in babice naredile s kruhom, ki je ostal – in še vedno delajo? Dodale so mleko ali kaj drugega ter naredile pecivo. Kruha se ne meče stran.«

»Spomnim se, da je nekoč v Buenos Aires prišla podoba Fatimske Marije. Na stadionu smo obhajali mašo za bolnike, navzočih je bilo zelo veliko ljudi. Takrat sem bil že škof. Pred mašo sem šel spovedovat. Po koncu maše, ko so že skoraj vsi odšli, sem vstal, ker sem moral iti birmovat na drug del mesta. Prišla je neka gospa. Majhna, preprosta, zelo preprosta, oblečena v črno, kakor žene s podeželja na jugu Italije, kadar žalujejo. Vendar pa je imela sijoče oči. Rekel sem ji: "Babica, se želite spovedati?" Pritrdila je. Rekel sem ji: "Vendar vi nimate grehov." In ona mi je rekla – bila je Portugalka: "Vsi imamo grehe." "Pazite, mogoče Bog ne odpusti?" "Bog vse odpust", je odvrnila. "Kako veste?" "Če Bog ne bi odpustil vsega, svet ne bi obstajal." V tistem trenutku sem jo želel vprašati, če je študirala na Gregoriani... to je modrost. Modrost preprostih, ki vejo, da imajo Očeta, ki jih vedno čaka.«

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV