Sveti oče v pismu izpostavlja »vrednost branja romanov in pesmi kot dela poti k osebni zrelosti«, saj knjige odpirajo nove notranje prostore ter nam pomagajo, da se soočimo z življenjem in razumemo druge. Papež poudarja, da pismo ni namenjeno le tistim, ki se pripravljajo na duhovniški poklic, temveč vsem kristjanom, in sveti oče vse skupaj poziva, naj dejansko vzamejo v roke dobro knjigo.

Dobra knjiga odpira um, spodbuja srce in nas pripravlja na življenje, po navedbah spletnega portala Vatican News piše papež Frančišek v pismu bodočim duhovnikom, vsem pastoralnim delavcem in kristjanom, ki cenijo »branje romanov in pesmi kot del poti k osebni zrelosti«.

Književnost lahko vzgaja srca in misli duhovnikov za svobodno in ponižno uporabo našega razuma.

Obnovimo ljubezen do branja

S pismom o vlogi književnosti v vzgoji in izobraževanju ter osebni rasti, napisanim 17. julija in objavljenim minulo nedeljo, želi papež spodbuditi »obnovljeno ljubezen do branja«, predvsem pa »predlagati korenito spremembo smeri« pri pripravi duhovniških kandidatov, da bi bilo več prostora namenjenega branju književnih del. Kajti književnost lahko »vzgaja srca in misli duhovnikov za svobodno in ponižno uporabo našega razuma« ter za »plodno spoznavanje raznolikosti človeških jezikov«, kar širi človeško občutljivost in vodi k večji duhovni odprtosti.

Poleg tega je naloga vernikov in še posebej duhovnikov, da se dotaknejo src sodobnih ljudi, da bi bili ti ganjeni in odprti pred oznanjevanjem Jezusa, ob vsem tem pa je »prispevek, ki ga lahko ponudi književnost, tako proza kot poezija, neprimerljive vrednosti«.

Dobra knjiga nam lahko pomaga prebroditi težke trenutke in najti duševni mir. FOTO: Tatjana Splichal

Koristni učinki branja

Papež Frančišek v pismu najprej izpostavi blagodejne učinke dobre knjige, ki lahko »predstavlja oazo, ki nas varuje pred drugimi, manj koristnimi izbirami«, in nam »v trenutkih utrujenosti, jeze, razočaranja ali neuspeha, ko nam sama molitev ne pomaga najti notranjega miru«, pomaga prebroditi težke trenutke in »najti duševni mir«.

Ljudje so se včasih pogosteje posvečali branju, »danes pa smo nenehno izpostavljeni družbenim omrežjem, mobilnim telefonom in drugim napravam«, ugotavlja papež in poudarja, da je pri avdiovizualnem izdelku, čeprav je popolnejši, »čas, ki je namenjen 'obogatitvi' pripovedi ali raziskovanju njenega pomena, običajno precej omejen«, medtem ko je pri branju knjige bralec veliko bolj dejaven. Književno delo je »živo in vedno rodovitno besedilo«. Zgodi se namreč, da se bralec pri branju obogati s tem, kar prejme od pisca književnega dela, in to mu omogoča, da se razcveti bogastvo njegove lastne osebe.

Pozitivno je, piše papež, da vsaj nekatera bogoslovna semenišča namenjajo čas in pozornost književnosti, umirjenemu branju in razpravljanju o novih ali starih knjigah, ki nam imajo še veliko povedati.

Posvečanje časa književnosti

Čeprav je pozitivno, da so se »vsaj nekatera bogoslovna semenišča odzvala na obsedenost z zaslonsko tehnologijo ter strupenimi, površinskimi in nasilnimi lažnimi novicami tako, da so namenila čas in pozornost književnosti«, umirjenemu branju in razpravljanju o novih ali starih knjigah, ki nam imajo še veliko povedati, pa papež priznava, da na splošno tisti, ki se pripravljajo na posvečeno službo, morda nimajo dovolj časa, da bi se posvetili književnosti, ki včasih velja za »manjšo umetnost« in po mnenju nekaterih »ne sodi v izobraževanje bodočih duhovnikov in njihovo pripravo na pastoralno službo«.

»Takšen pristop je nezdrav«, piše papež, in lahko vodi v »resno intelektualno in duhovno osiromašenje bodočih duhovnikov«, ki tako nimajo privilegiranega dostopa, ki ga književnost omogoča do samega srca človeške kulture in, natančneje, do srca vsakega posameznika«. V praksi ima namreč književnost opraviti s tem, kar si vsak od nas želi od življenja, piše sveti oče, in vstopa v zaupen odnos z našim konkretnim bivanjem ter vsemi njegovimi napetostmi, željami in pomeni.

El Cid na naslovnici dela iz 16. stoletja. FOTO: Wikipedia

Osebna izkušnja

Papež se v pismu spominja časov, ko je kot 28-letni učitelj književnosti na jezuitski srednji šoli v Argentini poskušal prepričati svoje dijake, da bi svoje branje razširili s sodobnih avtorjev tudi na El Cida, špansko epsko pesnitev iz leta 1100, piše britanski The Catholic Herald. Strategija je bila uspešna, sveti oče pa se spominja, kako so njegovi dijaki takrat razvili celovitejši okus za književnost, tako prozo kot poezijo.

Sam ima rad tragike, piše Frančišek, »ker lahko njihova dela vsi sprejmemo kot svoja lastna, kot izraz naše osebne drame. Ko jokamo za usodo njihovih junakov, v bistvu jokamo zase, za svojo praznino, pomanjkljivosti in osamljenost.« Papež v pismu poudarja, da je francoski pisatelj Marcel Proust opazil, kako lahko književnost izkušnjo let in let življenja strne v nekaj ur branja.

Poznavanje književnosti lahko bodoče duhovnike in vse pastoralne delavce naredi še bolj občutljive za polno človeškost Gospoda Jezusa, v kateri je njegova božanskost popolnoma navzoča.

Srečanje z Jezusom

Da bi »ustrezno odgovorili na žejo po Bogu mnogih ljudi in da je ti ne bi skušali potešiti z odtujenimi rešitvami ali z breztelesnim Jezusom«, si morajo verniki in duhovniki pri oznanjevanju evangelija prizadevati, da bi »vsakdo lahko srečal Jezusa Kristusa, ki je postal meso, človek in zgodovina«. Nikoli ne smemo pozabiti na »meso« Jezusa Kristusa, priporoča papež, »meso, ki je sestavljeno iz strasti, čustev in občutkov, besed, ki izzivajo in tolažijo, rok, ki se dotikajo in zdravijo, pogledov, ki osvobajajo in spodbujajo, meso, ki je sestavljeno iz gostoljubnosti, odpuščanja, ogorčenosti, poguma, neustrašnosti; z eno besedo, ljubezni«.

Zato papež Frančišek poudarja, da lahko »poznavanje književnosti bodoče duhovnike in vse pastoralne delavce naredi še bolj občutljive za polno človeškost Gospoda Jezusa, v kateri je njegova božanskost popolnoma navzoča«.

Celotno besedilo pisma papeža Frančiška o vlogi književnosti v življenju vsakega kristjana je v osmih jezikih na voljo na tej povezavi.