S svetim očetom se je pogovarjal Paolo Rodari. Posnetek pogovora bodo predvajali jutri zvečer, na predvečer desete obletnice Frančiškovega pontifikata, v pisni obliki pa ga povzemajo pri Radiu Vatikan.

Frančišek je v pogovoru za RSI povedal, da sicer ne razmišlja o odstopu, ob tem pa pojasnil, kaj bi ga na koncu spodbudilo k takšnemu koraku: »Utrujenost, zaradi katere stvari ne vidiš jasno. Pomanjkanje jasnosti, pomanjkanje znanja, kako oceniti razmere.« Spregovoril je tudi o tem, kaj najbolj pogreša od svojega življenja v Buenos Airesu, in sicer »hojo, hojo po ulici«. Kljub temu je zatrdil, da se v Rimu, »tem edinstvenem mestu«, dobro počuti, čeprav skrbi ne manjka. Znova poudarja, da smo »sredi svetovne vojne«: »Začela se je po koščkih, zdaj pa nihče ne more reči, da ni svetovna. Vanjo so vpletene vse velike sile. In bojišče je Ukrajina. Tam se borijo vsi.« Papež pravi, da Putin ve, kako rad bi se srečal z njim, »toda tam so imperialni interesi, ne samo ruskega, ampak tudi drugih imperijev«.

Malo me je sram uporabljati invalidski voziček.

Sveti oče, koliko ste se spremenili v teh desetih letih?

Star sem. Imam manj telesne vzdržljivosti. Poškodovano koleno je bilo telesno ponižanje, čeprav zdaj dobro okrevam.

Vam je težko uporabljati invalidski voziček?

Malo me je sram.

Papežu je nelagodno, ker mora uporabljati invalidski voziček. FOTO: Vatican Media

Mnogi vas opisujejo kot papeža najmanjših. Se počutite tako?

Res je, da dajem prednost zavrženim, toda to ne pomeni, da jaz zavračam druge. Ubogi so Jezusovi ljubljenci. Ampak Jezus tudi bogatih ne zavrača.

Jezus pravi, naj k mizi povabimo vse. Kaj to pomeni?

To pomeni, da nihče ni izključen. Ko povabljeni gostje niso prišli na praznovanje, je dejal: pojdite na križišča in povabite vse, bolne, dobre in hudobne, male in velike, bogate in revne, vse. Tega ne smemo pozabiti: Cerkev ni dom samo za nekatere, ne izbira. Zvesto sveto Božje ljudstvo smo vsi.

V svetu je precej nečimrnosti, nekateri se počutijo pravičnejši od drugih, kar pa ni prav.

Zakaj se nekatere osebe zaradi svojega življenjskega položaja počutijo izključene iz Cerkve?

Greh je vedno navzoč. In v svetu je precej nečimrnosti, nekateri se počutijo pravičnejši od drugih, kar pa ni prav. Vsi smo grešniki. Ob uri resnice položi svojo resnico na mizo in videl boš, da si grešnik.

Kako si predstavljate uro resnice v onstranstvu?

Ne morem si je predstavljati. Ne vem, kako bo. Samo Marijo prosim, naj mi stoji ob strani.

Papež mašuje v kapeli Doma sv. Marte. FOTO: Vatican Media

Zakaj ste se odločili živeti v Domu svete Marte?

Dva dni po izvolitvi naj bi prevzel apostolsko palačo. Ni pretirano razkošna. Lepo je narejena, ampak ogromna. Imel sem občutek, da je to nekakšen obrnjen lijak. Psihološko tega ne bi zdržal. Po naključju sem šel mimo sobe, v kateri živim sedaj, in sem si rekel: »Tukaj bom ostal.« To je hotel, tukaj živi štirideset oseb, ki delajo v kuriji. In sem prihajajo ljudje od vsepovsod.

Ali kaj pogrešate iz prejšnjega življenja?

Hojo, sprehajanje po ulicah. Prej sem veliko hodil. Uporabljal sem metro, avtobus ... vedno med ljudmi.

Stvarnost se bolje vidi s skrajnih točk kakor iz sredine. Z razdalje razumemo univerzalnost.

Kaj menite o Evropi?

V tem trenutku ima veliko mladih politikov, voditeljev vlad ali ministrov. Vedno jim pravim: pogovarjajte se med seboj. Tisti pripada levici, ti pripadaš desnici, toda oba sta mlada, pogovarjajta se. To je čas za dialog med mladimi.

Kaj prinaša papež »s konca sveta«?

Na misel mi prihaja nekaj, kar je zapisala argentinska filozofinja Amelia Podetti: stvarnost se bolje vidi s skrajnih točk kakor iz sredine. Z razdalje razumemo univerzalnost. To je družbeno, filozofsko in politično načelo.

Papež moli na praznem Trgu sv. Petra v Vatikanu, marec 2020. FOTO: Vatican Media

Kako se spominjate mesecev zaprtja, svoje samotne molitve na Trgu svetega Petra?

Deževalo je in ni bilo ljudi. Čutil sem, da je tam Gospod. To je bilo nekaj, s čimer je Gospod želel, da bi razumeli tragedijo, osamljenost, temo, nesrečo.

Na svetu je več vojn. Zakaj je težko razumeti to dramo?

V nekaj več kot sto letih so bile tri svetovne vojne: 1914-18, 1939-45 in sedanja, ki je svetovna vojna. Začela se je po koščkih, zdaj pa nihče ne more reči, da ni svetovna. Vanjo so vpletene vse velike sile. Bojišče je Ukrajina. Tam se borijo vsi. Ob tem pomislimo na orožarsko industrijo. Neki poznavalec mi je rekel: če eno leto ne bi proizvajali orožja, bi bil problem svetovne lakote rešen. To je trg. Ljudje se vojskujejo, prodajajo staro orožje in preizkušajo novo.

Putin ve, da sem na voljo. Toda tam so imperialni interesi, ne samo ruskega, ampak tudi drugih imperijev.

Pred vojno v Ukrajini ste se večkrat srečali s Putinom. Če bi ga srečali danes, kaj bi mu rekli?

Z njim bi govoril jasno, kot govorim v javnosti. Izobražen človek je. Drugi dan vojne sem šel na rusko veleposlaništvo pri Svetem sedežu in povedal, da sem pripravljen iti v Moskvo, če mi bo Putin dal priložnost za pogajanja. Lavrov mi je odpisal, se mi zahvalil in dejal, da zdaj ni pravi čas. Putin ve, da sem na voljo. Toda tam so imperialni interesi, ne samo ruskega, ampak tudi drugih imperijev. Ravno imperij postavlja narode na drugo mesto.

Katere druge vojne se vam zdijo najbližje?

Oboroženi spor v Jemnu, Siriji, uboge Rohinje v Mjanmaru. Zakaj to trpljenje? Vojne povzročajo bolečino. Tu ni Božjega duha. Ne verjamem v svete vojne.

Pogosto govorite o obrekovanju. Zakaj?

Obrekovanje uničuje skupno življenje, družino. To je skrita bolezen, kot kuga.

Papež Frančišek in upokojeni papež Benedikt XVI. sta se dobro razumela. FOTO: Vatican Media

Kakšnih je bilo deset let Benedikta XVI. v samostanu Mater Ecclesiae?

Dobrih. Božji človek je, zelo ga imam rad. Nazadnje sem ga videl za božič. S težavo je govoril, le zelo tiho. Njegove besede so morali »prevajati«. Bil je bistrih misli. Postavljal je vprašanja: kako gre ta stvar? Kako je s tistim problemom? O vsem je bil na tekočem. Z njim se je bilo prijetno pogovarjati. Spraševal sem ga za mnenja. Povedal mi je, kaj si misli o določeni stvari, vedno je bil uravnotežen in pozitiven, moder človek. Zadnjikrat pa se je videlo, da se bliža koncu.

Pogreb je bil preprost. Zakaj?

Za ceremoniarje je bil pravi izziv, kako pripraviti pogreb papeža, ki ni na Petrovem sedežu. Težko je bilo narediti razliko. Zdaj sem jim naročil, naj pripravijo slovesnost za pogrebe prihodnjih papežev, vseh papežev. Preučujejo, tudi poenostavljajo nekatere stvari, odstranjujejo nekatere elemente, ki bogoslužne ne ustrezajo.

Nevernikom pravim: molite zame in če ne molite, mi pošljite dobre misli.

Papež Benedikt je odprl pot za odpoved papeškemu položaju. Rekli ste, da to je ena od možnosti, o kateri pa trenutno ne razmišljate. Kaj bi vas lahko v prihodnje pripeljalo do odstopa?

Utrujenost, ki ti ne dopušča jasno videti stvari. Pomanjkanje jasnosti, sposobnosti presojanja razmer. Tudi telesne težave. O tem vedno sprašujem druge in upoštevam nasvete. Kako gredo stvari? Se ti zdi, da bi moral … Sprašujem ljudi, ki me poznajo, tudi nekatere modre kardinale. In mi povejo po resnici: nadaljuj, vse je v redu. Toda prosim: pravočasno mi sporočite.

Ko se poslovite, vedno prosite ljudi, naj molijo za vas. Zakaj?

Prepričan sem, da vsi molijo. Nevernikom pravim: molite zame in če ne molite, mi pošljite dobre misli. Nek prijatelj ateist mi piše: … in ti pošiljam dobre misli. To je poganski način molitve, pomeni pa, da imaš nekoga rad. In imeti nekoga rad je molitev.