Papež Frančišek v novi knjigi, ki je včeraj izšla v Vatikanu, govori o posebnostih krščanskega oznanjevanja v različnih kulturnih in družbenih okoliščinah. Po njegovem mnenju pri misijonarjenju ne sme biti »pastoralnih carinarnic«, niti »vratarjev, ki bi preverjali, ali so ljudje upravičeni do vstopa ali ne«. Ob koncu misijonskega meseca torej na knjižne police prihaja knjiga italijanskega časnikarja Giannija Valenteja z naslovom »Brez njega ne moremo storiti ničesar. Biti misijonarji v današnjem svetu«, v kateri sveti oče poudarja, da Cerkev »oznanja ali pa ni Cerkev«.

»Cerkev v izhodu« ni modni izraz

Papež Frančišek v pogovoru pojasni, da je vedno opozarjal, kako »oznanjevanje Jezusa in njegovega evangelija vedno pomeni določen izhod in hojo«. »Cerkev v izhodu ni modni izraz, temveč je zapoved Jezusa, ki v Markovem evangeliju pravi svojim učencem, naj gredo po vsem svetu in pridigajo evangelij vsem ljudem. Cerkev je v izhodu ali pa ni Cerkev. Ali oznanja ali pa ni Cerkev,« poudarja papež. Če Cerkev ne gre ven, se pokvari, izpridi, pojasnjuje sveti oče. Postane neka druga stvar ali pa »duhovno združenje, multinacionalka, ki izvaja pobude in daje sporočila z narodnostno-versko vsebino«. Po papeževem mnenju v vsem tem ni nič slabega, »a to ni Cerkev«, kajti konča se z »udomačitvijo Kristusa«, govori »v imenu določene ideje o Kristusu« in tako nastanejo »mali podjetniki cerkvenega življenja«, namesto da bi pričevali o Jezusovem delu. Upoštevati moramo, da »poslanstvo Cerkve v izhodu ni zgolj program, namera, ki jo je treba uresničiti z naporom volje«. Kristus je namreč tisti, ki Cerkev »vodi ven iz nje same«, Sveti Duh je tisit, ki »te potiska in te pelje«.

Apostolska dela kot vzorec

Papež se sklicuje na Apostolska dela, kjer protagonisti niso apostoli, temveč Sveti Duh. Izkušnja dvanajsterih je kakor »vzorec, ki vedno velja, je dogodek, zgodba, v kateri so učenci vedno na drugem mestu, po Svetem Duhu, ki najprej deluje in pripravlja srca«. Zato papež izpostavi, kako »je krst dovolj, da postanemo oznanjevalci evangelija«. Misijonstvo je namreč delo Svetega Duha. Brez njega postane zgolj »načrt za osvajanje«, versko ali pa celo ideološko. Odveč se je torej vznemirjati. Nobene potrebe ni, da smo sami organizatorji, da sami kričimo.

Privlačnost Cerkve

Cerkev namreč raste s privlačnostjo, kot je že poudaril Benedikt XVI., raste s pričevanjem o Gospodovih delih. Ne gre za prepričevanje, za utemeljevanje, za razumevanje ali izvajanje pritiska ali prisiljevanje. Ne gre za odločitev, ki se jo sklene za mizo, ne gre za aktivizem, s katerim bi naredili misijonski vtis. Po Frančiškovih besedah gre za »ljubečo privlačnost«, za »zaljubljenost« v Kristusa. Če je On ta, ki nas privlači, »se bodo drugi tega zavedali brez napora« in »ni potrebe, da bi to morali pokazati in še manj razkazovati«. Misijonstvo torej ni projekt določenega podjetja niti »dogodek, ki ga organiziramo, da bi potem prešteli, koliko ljudi se ga je udeležilo zaradi dobre propagande«. Misijonstvo s svojo »skrivnostno rodovitnostjo« počiva v kreposti zavedanja, da brez Jezusa ne moremo storiti ničesar. Kot pravi papež, »vrh verske svobode pomeni pustiti, da nas nosi Duh, pri tem pa se odpovedati preračunavanju in nadziranju vsega«.

Vir: Radio Vatikan / Kathpress
Foto: Vatican Media