Izhodišče papeževega razmišljanja je bilo dnevno evangeljsko branje, ki ga predstavljajo tri prilike usmiljenja, te Jezus pripoveduje kot odgovor farizejem in pismoukom, ki so se pritoževali nad tem, da je sprejemal grešnike in jedel z njimi.

Kot je dejal papež, te prilike razkrivajo, da Bog »nikogar ne izključuje in hoče vsakogar na svoji gostiji, saj vse ljubi kot svoje otroke«.

Bog vedno išče izgubljene

Srce današnjega sporočila v teh prilikah je, poudarja papež, da je »Bog Oče in nas pride iskat, kadar koli se izgubimo« in je zelo žalosten, če se oddaljimo od njega:

Protagonisti prilik, ki prestavljajo Boga, so pastir, ki išče izgubljeno ovčko, žena, ki je našla izgubljen kovanec in oče izgubljenega sina: Ustavimo se pri skupnem vidiku teh treh protagonistov, ki bi ga lahko opredelili takole: nemir zaradi umanjkanja, ker mu manjka ovčka, ker ji manjka kovanec, ker mu manjka sin. Vsi trije bi dejansko, če bi vsaj malo napravili obračun, lahko bili mirni, saj pastirju manjka ena ovca, a jih ima še devetindevetdeset, ženi en kovanec, a jih ima še devet in tudi oče ima še drugega sebi pokornega sina, kateremu bi se lahko posvetil. Zakaj bi torej mislil na tega, ki je odšel, da bi živel razuzdano življenje. Nasprotno pa je v srcu pastirja, žene, očeta nemir za tisto, kar manjka: ovca, kovanec, sin, ki je odšel. Kdor ljubi je zaskrbljen zaradi tistega, ki manjka, ima hrepenenje po tistem, ki je odsoten, išče tistega, ki se je zgubil, pričakuje tistega, ki se je oddaljil. Kajti hoče, da bi se nihče ne izgubil.

Dragi bratje in sestre, takšen je Bog. Ni miren, če se oddaljimo od Njega, užaloščen je, v sebi trepeta in se poda na pot, da bi nas poiskal in s svojimi rokami prinesel nazaj. Gospod se ne meni za izgube in tveganja, saj ima srce očeta in matere ter trpi zaradi umanjkanja ljubljenih otrok. »Zakaj torej trpi, če je ta nesrečni sin odšel?« Trpi, trpi. Bog trpi zaradi naše oddaljitve in ko se izgubimo, pričakuje našo vrnitev. Zapomnimo si, da nas Bog vedno čaka z odprtimi rokami, pa naj bo kakšno koli stanje življenja, v katerem smo se izgubili. Kakor pravi psalm: On ne spi, vedno bedi nad nami« (prim. Ps 121,4-5).

Poglejmo sedaj sebe in se vprašajmo: posnemamo Gospoda v tem, imamo torej v sebi nemir zaradi umanjkanja? Hrepenimo po tistem, ki je odsoten, po tistem, ki se je oddaljil od krščanskega življenja? Nosimo v sebi ta notranji nemir, ali pa smo vedri in nas to med nami ne moti? Z drugimi besedami, tistega, ki je umanjkal v skupnosti, resnično pogrešamo ali pa se pretvarjamo, saj nas ne zadeva v srce? Kdor je v mojem življenju umanjkal, ga resnično pogrešam? Ali pa se med sabo imamo dobro, smo mirni in blaženi po svojih skupinah in pri tem ne gojimo sočutja do tistega, ki se je oddaljil? Ne gre samo za to, da smo odprti do drugih, gre za evangelij!

Pastir v priliki ni rekel: »Imam že devetindevetdeset, kdo me bo napotil iskati to izgubljeno, zapravljati čas«, ampak je šel. Razmislimo o naših odnosih. Molim za tistega, ki ne veruje, ki se je oddaljil, ki je zagrenjen? Oddaljene privabljamo z Božjim slogom, ki je bližina, sočutje in nežnost? Oče od nas zahteva, da smo pozorni do otrok, ki jih najbolj pogreša. Pomislimo na kakšno osebo, ki jo poznamo, ki je ob nas in ni še nikoli slišala nikogar, ki bi ji rekel: »Veš? Ti si pomembna za Boga«. »Toda prosim, sem v iregularnem stanju, saj sem storil to zlo, ono zlo…« »Ti si za Boga pomemben«. Povejte mu to. »Ti ga sicer ne iščeš, a On te išče.« Pustimo se glede tega vznemiriti, da bomo možje in žene nemirnega srca.

»Pustimo se vznemiriti s temi vprašanji in prosimo Marijo, našo mater, ki se nikoli ne utrudi iskati in skrbeti za nas, svoje otroke«, je svoj nagovor zaključi papež.