Adventni čas je namenjen premisleku o tem, kakšne so naše predstave o Bogu, obenem pa nam ponuja priložnost, da malce spremenimo oz. »popravimo« svoj pogled na Boga, svetuje sveti oče. Izstopiti moramo iz svoje »notranje ječe« in pustiti, da nas »preseneti veličina Božjega usmiljenja«: »V majhnosti otroka v betlehemskih jaslih moramo na novo prepoznati veličino Boga, ki prihaja.«

Advent je čas, ko se ob pripravljanju jaslic za Jezuščka znova učimo, kdo je naš Gospod.

»Advent je torej čas premisleka, v katerem se pustimo presenetiti veličini Božjega usmiljenja. To je čas, ko se ob pripravljanju jaslic za Jezuščka znova učimo, kdo je naš Gospod; čas, ko se rešimo določenih vzorcev in predsodkov do Boga ter naših bratov in sester; čas, ko ne mislimo na darila, ki bi jih želeli zase, temveč ponudimo besede in dejanja tolažbe tistim, ki so ranjeni, kakor je Jezus storil slepim, gluhim in hromim,« je dejal papež.

Pozdrav romarjem, zbranim na Trgu sv. Petra. FOTO: Vatican Media

Kriza Janeza Krstnika

Papeževo premišljevanje je temeljilo na današnjem evangeljskem odlomku, ki govori o Janezu Krstniku: ta sedi v ječi in svoje učence pošlje k Jezusu, da bi ga vprašali: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?«

Jezus ima besede in dejanja sočutja do vseh, v središču njegovega delovanja je usmiljenje, ki odpušča.

»Ko Janez izve za Jezusova dejanja, ga mučijo dvomi, ali je Jezus resnično Mesija. Janez je imel v mislih strogega Mesijo, ki bo prišel in z močjo razdelil pravico ter kaznoval grešnike. Jezus pa ima nasprotno besede in dejanja sočutja do vseh, v središču njegovega delovanja je usmiljenje, ki odpušča: »slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi so očiščeni in gluhi slišijo, mrtvi so obujeni in ubogim se oznanja evangelij«.

Romarji so s seboj prinesli figurice Jezuščkov, ki jih bodo položili v domače jaslice. FOTO: Vatican Media

Pot skozi predor dvoma

Po papeževih besedah je »kriza Janeza Krstnika« pomemben nauk za vse današnje vernike: »Tudi največji vernik gre skozi predor dvoma. In to ni slabo, nasprotno, včasih je to nujno potrebno za duhovno rast: pomaga nam razumeti, da je Bog vedno večji od naših predstav; dela, ki jih opravlja, so v primerjavi z našimi izračuni presenetljiva; njegova dejanja so drugačna, presegajo naše potrebe in pričakovanja; zato ga nikoli ne smemo nehati iskati in se obračati proti njegovemu resničnemu obličju.«