Sveti oče je po navedbah spletnega portala Vatican News v nagovoru izhajal iz več kot petdesetletnih izkušenj lastnega duhovništva, s čimer je želel današnjim duhovnikom pomagati, da bi znali »izkusiti mir in rodovitnost, ki ju želi podariti Sveti Duh«. Mednarodni teološki simpozij z naslovom »Za temeljno teologijo duhovništva«, ki ga prireja vatikanska Kongregacija za škofe, se je začel danes, udeleženci pa bodo zasedali do sobote.

Papež je v uvodnem nagovoru izhajal iz več kot petdesetletnih izkušenj lastnega duhovništva.

Papež je svoj nagovor namenil ne le tistim duhovnikom, »ki so mi s svojim življenjem in pričevanjem že v otroštvu pokazali, kaj pomeni odsevati obličje Dobrega pastirja«, temveč tudi »tistim sobratom«, ki jih je moral spremljati, »ker so izgubili plamen svoje prve ljubezni«, ter duhovnikom, katerih služba »je postala jalova in ponavljajoča se in je zanje izgubila smisel«.

FOTO: Vatican Media

V času »epohalnih sprememb«, je dejal sveti oče, se morajo duhovniki naučiti, kako odgovarjati na izzive, se ob tem ne umikati v preteklost in iskati »nekakšno zaščito pred tveganji«, niti stopati naprej s »pretiranim optimizmom, ki ne upošteva težavnosti sprememb«. Namesto tega, je prepričan papež, ima »raje odziv, rojen iz zaupljivega sprejemanja stvarnosti, zasidran v modrem in živem izročilu Cerkve, ki nam omogoča, da brez strahu odrinemo na globoko«.

Frančišek je spregovoril o »štirih stebrih našega duhovniškega življenja«, ki jih opisuje kot »štiri oblike bližine«: bližino Bogu, škofu, sobratom duhovnikom in Božjemu ljudstvu.

Vsi poklici, je dejal Frančišek, vključno s poklicanostjo v duhovništvo, zahtevajo zaupljivo razločevanje, da ugotovimo, kam nas Bog vodi. V soočanju s številnimi vprašanji in skušnjavami našega časa se tudi papež želi osrediniti na tisto, kar je »odločilno« za življenje današnjega duhovnika, na »odnose, ki nas kot duhovnike vzdržujejo«. Ob tem se je osredinil na »štiri stebre našega duhovniškega življenja«, ki jih opisuje kot »štiri oblike bližine«: bližino Bogu, škofu, sobratom duhovnikom in Božjemu ljudstvu.

Bližina Bogu

Papež Frančišek vztraja, da so duhovniki poklicani predvsem, da so blizu Bogu, saj pri Njem lahko »črpajo vso moč, ki jo potrebujejo za svojo službo«. Ko se približajo Jezusu, duhovniki z Njim doživljajo tako veselje kot žalost, prav zato, ker se zanašajo na Njegovo moč in ne na svojo. To bližino je treba hraniti z molitvijo in s tihim premišljevanjem o Bogu. Bližina Bogu duhovnike obenem vodi, da se zbližajo z Božjim ljudstvom, vse to pa pa duhovnika znova približa Bogu.

Udeleženec današnjega srečanja je pozorno prisluhnil papeževemu nagovoru. FOTO: Vatican Media

Bližina škofu

Bližina škofu po papeževih besedah pomeni, da se duhovnik nauči poslušati, prepoznati Božjo voljo v poslušnosti drugemu in v odnosu z drugimi. Povezanost med škofom in njegovimi duhovniki ohranja edinost Cerkve. Papež je zato duhovnike povabil k molitvi za svoje škofe in jim zagotovil: »Če lahko ohranimo to vez, bomo varno stopali naprej po naši poti.«

Bližina drugim duhovnikom

Papež je še dejal, da se prav na podlagi občestva pri duhovnikih pojavi še tretja vez bližine, bližina bratstva. To bratstvo med duhovniki vključuje »namerno odločitev, da si prizadevamo za svetost skupaj z drugimi, in ne sami zase«. Podobno to pomeni, »da smo odprti in pošteni do drugih, pa tudi skromni«. Papež je obenem priznal, da ni preprosto živeti v bratstvu z drugimi duhovniki in izrazil željo po »oznanjevalcih« bratstva, ki temelji na medsebojni ljubezni.

V tem kontekstu je papež spregovoril še pomenu celibata, »daru, ki ga latinska Cerkev ohranja«, vendar mora biti ta zakoreninjen v zdravih odnosih.

Duhovniki, ki se udeležujejo simpozija v Vatikanu. FOTO: Vatican Media

Bližina Božjemu ljudstvu

Papež je nato premišljeval še o odnosu duhovnikov do Božjega ljudstva, ki ga opisuje »ne kot dolžnost, temveč milost«. In prav zato, je poudaril sveti oče, »je pravo mesto za vsakega duhovnika sredi ljudi, v tesnem odnosu z drugimi«.

Toda to pomeni, tako Frančišek, da so vključeni v njihovo »resnično življenje«, ne pa da se poskušajo zavarovati pred težavami in bedo ljudi. Papež je duhovnike povabil, naj posnemajo slog Jezusa, Dobrega pastirja: slog »bližine, sočutja in nežnosti«.

Spodbudil jih je tudi, naj ohranjajo občutek pripadnosti v času, ko se toliko ljudi počuti osamljenih, čeprav so na nek način povezani z vsemi. Papež se je znova vrnil k odnosu med bližino ljudem in bližino Bogu, »kajti molitev pastirja se hrani in uteleša v srcu Božjega ljudstva«.

Ne breme, temveč dar

Papež je današnji nagovor sklenil s pozivom škofom in duhovnikom, naj si zastavijo vprašanje: »Kako sam udejanjam te oblike bližine?« Frančišek vztraja, da »duhovniško srce pozna bližino, kajti njegova osnovna oblika bližine je bližina z Gospodom«.

Zaključil je z razmislekom, da »oblike bližine, ki jih Gospod od nas zahteva, niso dodatno breme: so dar, ki nam ga daje, da ohranimo svoj poklic živ in plodovit, […] kažipoti, ki kažejo smer do spoštovanja in vnovičnega obujanja misijonarske gorečnosti«. Duhovniška bližina je po papeževih besedah »bližina v slogu Boga samega, ki nam je vedno blizu, s sočutjem in nežno ljubeznijo«.