Sveti oče je v nagovoru izpostavil pomen soodvisnosti in soodgovornosti pri zoperstavljanju držam, ki povzročajo rane našemu okolju in nam samim.

Udeleženci včerajšnjega srečanja so ob koncu pripravili in podpisali skupen poziv udeležencem podnebne konference Združenih narodov, ki bo v Glasgowu zasedala med 31. oktobrom in 12. novembrom.

Sodelovanju med vero in znanostjo so skupni: pogled soodvisnosti in delitve, gibalo ljubezni in poklicanost k spoštovanju.

Udeležence srečanja o veri in znanosti je v avdienco sprejel tudi papež Frančišek in jim pripravljeni nagovor izročil v branje. V središču njegovih premišljevanj so trije koncepti, ki jih povezuje s sodelovanjem med vero in znanostjo: pogled soodvisnosti in delitve, gibalo ljubezni in poklicanost k spoštovanju.

Papež nagovarja udeležence srečanja FOTO: Vatican Media

Soodvisnost in delitev

Po papeževih besedah je vse na svetu tesno povezano, to povezavo med vsemi nami in preostalim stvarstvom pa izpostavljajo ne le znanost, temveč tudi naše vere in duhovna izročila. Vsako bitje obstaja le v odvisnosti od drugih, da se vzajemno dopolnjuje in drugo drugemu služi. Šele v odnosu ljubezni in spoštovanja lahko rastemo in se v polnosti uresničujemo.

Spoznanje, da je svet medsebojno povezan, pa ne pomeni, da zgolj razumemo škodljive posledice naših dejanj, temveč da znamo tudi opredeliti vedenja in rešitve, ki jih moramo sprejeti s pogledom, odprtim za soodvisnost in delitev. Sveti oče je prepričan, da ne moremo delovati sami, zato je temeljnega pomena, da si vsak prizadeva »za skrb za druge in za okolje«. To prizadevanje pa mora pripeljati do spremembe smeri, kar je nujno in kar moramo podpirati tudi z lastno vero in duhovnostjo.

Ne moremo delovati sami, zato je temeljnega pomena, da si vsak prizadeva za skrb za druge in za okolje.

Srečanje o veri in znanosti, ki mnoge kulture in duhovnosti povezuje v enega duha bratstva, po papeževem mnenju »le še krepi zavedanje, da smo člani ene same človeške družine: vsak ima svojo vero in duhovno izročilo, vendar pa ni kulturnih, političnih ali družbenih meja in ovir, ki bi nas osamile. Da bi ta pogled osvetlili, si želimo prizadevati za prihodnost, ki jo oblikujeta soodvisnost in soodgovornost«.

Iz Rusije se je srečanja v Vatikanu udeležil metropolit Hilarion FOTO: Vatican Media

Gibalo ljubezni

Drugi dejavnik v središču papeževega govora je gibalo ljubezni, ki spodbuja prej omenjena prizadevanja. Gonilne sile ljubezni pa ni mogoče »zagnati« enkrat za vselej, temveč jo je treba vsak dan znova obujati, kar je eden od velikih prispevkov naših ver in duhovnih izročil, ki lahko olajšajo to spremembo, ki jo tako zelo potrebujemo.

Zavezništvo med ljudmi in okoljem mora odražati ustvarjalno ljubezen Boga.

Papež to izpostavi kot izziv, ki nas postavlja pred potrebo, da »se zoperstavimo kulturi odmetavanja, za katero se zdi, da prevladuje v naši družbi« in se kaže kot »pohlep, brezbrižnost, nevednost, strah, nepravičnost, negotovost in nasilje«. Ta ista »semena sporov povzročajo hude rane, ki jih zadajamo okolju, kot so podnebne spremembe, širjenje puščav, onesnaževanje, izguba biotske raznovrstnosti, kar vodi v prekinitev zavezništva med ljudmi in okoljem, ki mora odražati ustvarjalno ljubezen Boga«.

Iz Egipta je pripotoval veliki imam al-Tayyeb FOTO: Vatican Media

Poklicanost k spoštovanju

Ta skrb pa pomeni tudi poklicanost k spoštovanju, kar je tretji poudarek papeževega govora: »spoštovanje stvarstva, spoštovanje bližnjega, spoštovanje samih sebe in spoštovanje v odnosu do Stvarnika«, pa tudi vzajemno spoštovanje med vero in znanostjo.

Konferenca COP26 v Glasgowu je nujno poklicana, da ponudi učinkovite odgovore na okoljsko krizo brez primere in na krizo vrednot, v kateri živimo, ter na ta način ponudi konkretno upanje prihodnjim generacijam.

To spoštovanje ni zgolj abstraktno in pasivno priznavanje drugega, temveč sočutno in dejavno živeto v želji, da spoznamo drugega in vstopimo z njim v dialog, »da bi lahko hodili po skupni poti in se ob tem zavedali, da to, kar lahko dosežemo, ni odvisno od možnosti in sredstev, ampak tudi od upanja, poguma in dobre volje«.

FOTO: Vatican Media

Pogled soodvisnosti in delitve, gonilna sila ljubezni in poklicanost k spoštovanju so po papeževem mnenju trije dejavniki, ki osvetljujejo naše delo za skrb za skupni dom. »Konferenca COP26 v Glasgowu je nujno poklicana, da ponudi učinkovite odgovore na okoljsko krizo brez primere in na krizo vrednot, v kateri živimo, ter na ta način ponudi konkretno upanje prihodnjim generacijam: želimo jo spremljati s svojim prizadevanjem in duhovno bližino.«