Krščanstvo po besedah papeža Frančiška tudi danes potrebuje mučence. Potrebni so svetniki v vsakdanjem življenju, »pa tudi tisti, ki so dovolj pogumni, da sprejmejo milost in pričujejo do konca, do smrti«, je sveti oče dejal minuli konec tedna v Rimu. Živa dediščina mučencev sodobnim kristjanom podarja mir in edinost. Njih zgled nas uči, da se z močjo ljubezni lahko borimo proti nasilju in vojni, je prepričan Frančišek.

Papež je o potrebi po mučencih današnjega časa spregovoril med posebnim spominskim bogoslužjem za vse, ki so svoje življenje darovali za vero v 20. in 21. stoletju. Sveto mašo je na pobudo katoliške Skupnosti sv. Egidija minulo soboto obhajal v cerkvi sv. Bartolomeja na otoku Tiberina.

Kot zgled sodobne mučenke je Frančišek navedel ženo, ki naj bi jo umorili islamski teroristi, ker je okoli vratu nosila križ in se ni bila pripravljena odpovedati svoji veri. Njen muslimanski mož je po smrti žene z njunimi tremi otroki pobegnil in mu o svoji zgodbi poročal med obiskom na otoku Lesbos, je pojasnil sveti oče. To ženo, katere ime sicer ni znano, je uvrstil med sodobne mučence, ki se jih spominjajo v cerkvi sv. Bartolomeja. Po končanem bogoslužju se je papež srečal še s skupino beguncev.



Med bogoslužjem je med drugim spregovorila tudi Roselyn Hamel, sestra francoskega duhovnika Jacquesa Hamela, ki so ga lansko leto umorili islamski skrajneži. Krajši nagovor je pripravil tudi Karl Schneider, sin evangeličanskega duhovnika in nasprotnika nacistov Paula Schneiderja (1897-1939), ki so ga leta 1939 v koncentracijskem taborišču Buchenwald umorili nacionalsocialisti.

Vzrok za preganjanje kristjanov od antike do današnjega časa je, je nadaljeval papež, sovraštvo vladarja tega sveta do vseh, ki jih je zveličal in odrešil Jezus s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem. »Kako pogosto smo v težkih trenutkih zgodovine slišali stavek: domovina potrebuje junake. Prav tako se lahko vprašamo: kaj pa danes potrebuje Cerkev?«

Sveti oče je v nagovoru tudi ostro obsodil razmere v begunskih taboriščih. Mnoga med njimi so kot nekakšna »koncentracijska taborišča«, z nepreglednimi množicami ljudi, je pojasnil in ob tem izpostavil begunski sprejemni center na otoku Lesbos, ki ga je obiskal aprila lani. Obenem je kritično ocenil dejstvo, da so v odnosu do beguncev mednarodni dogovori pogosto pomembnejši od človekovih pravic.

Gostoljubnost juga – papež je izrecno omenil otoke Lampeduso, Sicilijo in Lesbos – bi morala »okužiti« tudi sever. S pogledom na Evropo je papež opozoril: »Drži, da smo kultura, ki nima več otrok, a prav tako zapira vrata za migrante. To pa se imenuje samomor.«

Po nekaterih protestih glede primerjave begunskih s koncentracijskimi taborišči so v Vatikanu nemudoma ponudili pojasnilo, da je sveti oče to primerjavo uporabil »iz osebne prizadetosti, potem ko je sam obiskal nekaj zbirnih centrov; pri tem velja upoštevati, da to ni uradno stališče glede tega zgodovinskega pojava«. Primerjava je zmotila predvsem Ameriški judovski odbor, kjer so odločno zatrdili, da so pogoji, v kakršnih danes živijo migranti v nekaterih evropskih državah, resda zelo težki in si zaslužijo še večjo mednarodno pozornost, vendarle pa jih ne moremo primerjati s koncentracijskimi taborišči.

Vir: Kathpress / RV
Foto: splet / OssRom