Papež Benedikt XVI. je v ponedeljek, 9. junija, v rimski baziliki svetega Janeza v Lateranu odprl shod rimske škofije in spregovoril duhovnikom, diakonom, redovnikom in redovnicam, vernikom laikom in drugim udeležencem. Tema srečanja, ki se bo končalo v četrtek, je »Jezus je vstal. Vzgajati za upanje v molitvi, delovanju in trpljenju«. Udeležilo naj bi se ga okrog 4.000 ljudi. Udeleženci razpravljajo predvsem o vzgoji in izobraževanju mladih rodov. Pri tem se naslanjajo na papeževo drugo okrožnico Rešeni v upanju (Spe Salvi), v kateri Benedikt XVI. našteva štiri kraje urjenja v upanju: molitev, delovanje, trpljenje in božja sodba. Včerajšnja otvoritvena slovesnost se je začela z molitvijo in s pozdravom papeževega vikarja za rimsko škofijo kardinala Camilla Ruinija, ki je poudaril, da vera v vstalega Kristusa lahko da življenju smisel in gotovost. Sledil je papežev govor o pomenu shoda in njegove teme, nato pa še pričevanje Luigija Accattolija, novinarja italijanskega časopisa Corriere della sera.

Sveti oče je v svojem 25 minut dolgem govoru govoril o upanju. Poudaril je, da sta pripomočka, ki negujeta in napajata krščansko upanje, molitev in trpljenje. Kot je dejal papež, upanje zmore človekovo življenje preoblikovati in olajšati, pojasniti pa ga je mogoče na podlagi razumevanja Kristusovega vstajenja. Upanje verujočega v Boga, ki je vstal od mrtvih, oživlja in preoblikuje vsakodnevno zemeljsko bivanje, je poudaril sveti oče. Seveda v današnji družbi ni preprosto živeti znamenj krščanskega upanja, saj je ta družba prepojena s pretirano vero v znanstvene in tehnološke zmogljivosti. Toda po papeževih besedah ne dajeta smisel našemu življenju znanost in tehnologija, temveč ljubezen.

Ko je govoril o vzgoji za upanje, je Benedikt XVI. poudaril, da je zanjo najprej potrebno Bogu odprti srce, um in celotno življenje ter tako postati njegove priče. Po papeževih besedah med vsemi štirimi možnostmi urjenja v upanju, o katerih govori v okrožnici Spe Salvi, posebno mesto zavzema molitev, s katero se človek odpira Bogu, ki je vir in temelj upanja. Oseba, ki moli, je dejal papež, ni nikoli sama, saj ji vselej in povsod stoji ob strani Bog, ki jo posluša in ji pomaga. Molitev je proces notranjega očiščevanja, ki človeka osvobaja in ga odpira ne le Bogu, temveč tudi soljudem, je pojasnil sveti oče in dodal, da se človek z učenjem molitve uči živeti. Nato je papež Benedikt XVI. govoril o trpljenju kot o drugem pripomočku v šoli upanja. Krščansko upanje živi tudi v trpljenju, je poudaril sveti oče in dodal, da upanje krepi prav trpljenje. Izpostavil je še veliko krščansko resnico, da namreč beg pred bolečino človeka ne ozdravlja, temveč ravno nasprotno: sprejemanje stiske, zorenje v njej in odkrivanje njenega smisla. Zato je rimski škof zbrane vernike iz rimske škofije pozval, naj se dan za dnem utrjujejo v upanju, ki dozori v trpljenju. Povabil jih je še naj si prizadevajo ustvarjati družbo, ki bo bolj naklonjena družini in življenju, zadovoljiti osnovne življenjske potrebe vseh ljudi ter jim omogočiti večjo varnost.