Papež je na Dunaju in v Marijinem Celju (Mariazellu) spoznal »živo, zvesto in raznovrstno resničnost« katoliške Cerkve v Avstriji

Papež Benedikt XVI. je v govoru pri splošni avdienci v sredo, 12. septembra, na Trgu sv. Petra v Rimu pozitivno ocenil svoje komaj dobro končano prvo apostolsko potovanje od 7. do 9. septembra v Avstrijo. Pravi razlog zanj je bila pravzaprav 850. obletnica Marijinega svetišča v Marijinem Celju; pri romanju v ta kraj so se mu ob tem dogodku poleg Avstrijcev pridružili tudi številni romarji iz sosednjih dežel.

Dunajskemu nadškofu kardinalu dr. Christophu Schönbornu in »vsem avstrijskim škofom«, posebej še državnemu predsedniku Heinzu Fischerju, se je zahvalil za prisrčen sprejem.

Na Dunaju in v Marijinem Celju je občutil »živo, zvesto in raznovrstno stvarnost« katoliške Cerkve v Avstriji. To je Cerkev, ki je kot Marija poklicana »gledati Kristusa« (vodilna misel papeževega obiska v Avstriji), pa tudi Cerkev velikodušnega »da življenju v vseh razsežnostih«, Cerkev, ki se, v skladu s svojim dvatisočletnim izročilom, zavzema za »prihodnost v miru in za resnični napredek«.

V Marijinem Celju je občudoval »izreden pogum« tisočih romarjev, ki so vztrajali kljub dežju in hladu. Tam je postal viden smisel »z modrostjo« avstrijskih škofov izbranega gesla obiska »videti Kristusa«: obličje Boga v otroku, na katerega kaže Marija, in v Križanem, ki razprostira roke.

Ob koncu obiska v tem romarskem središču je zaupal poslanstvo (podelil mandat) na novo izvoljenim župnijskim svetom: »zelo zgovorno cerkveno dejanje, s katerim sem veliko mrežo župnij v službi skupnosti in njihovo poslanstvo izročil Marijinemu varstvu«.

Spomnil se je tudi srečanja z duhovniki, diakoni, redovniki in bogoslovci pri večernicah v Marijinem Celju. Te so bile v znamenju zahvale za ponižno in vdano opravljanje službe tolikih ljudi v službi Bogu.

V govoru pri maši v stolnici sv. Štefana na Dunaju mu je bilo do tega, da podpre »zvezo za nedeljo« s tem, da opozori na pomen in vrednost nedelje, saj prav kristjani »ne moremo živeti brez nje«. Ta dan šele daje pravi pomen delu in počitku, stvarstvu in odrešenju, vrednoti svobode in službe bližnjemu. Če ljudje v sicer starih katoliških deželah pozabljajo na pomen nedelje in dopuščajo, da ta dan postaja »vikend«, potem to pomeni, da se odpovedujejo svoji kulturi.

V opatiji Heiligenkreuz – »z njeno papeško visoko filozofsko-teološko šolo« - je spomnil na nauk sv. Benedikta, da moramo pred vsemi stvarmi dajati »slavo Gospodu«. Tudi teološkega študija se ne sme ločevati od duhovnega življenja in molitve.

Še posebej je znova spodbudil in opogumil ljudi za »kulturo prostovoljstva«. To je naredil ob koncu obiska v Avstriji v dunajski koncertni hiši. Na delo prostovoljcev se ne sme gledati kot na »mašitev lukenj v mreži sociale«, marveč kot spodbudo za še večjo pozornost in skrb za človeka v stiski.

Nazadnje se je papež še zahvalil vsem, ki so kakor koli prispevali k temu, »da so ti trije močni in lepo oblikovani dnevi« uspeli.

Vodilno misel obiska je želel podeliti tudi z vsemi tistimi, »ki ob pogledu na Kristusa dobivajo smer in spodbudo za izpolnjevanje svojih nalog v politiki in družbi, v družini in v prostovoljnem delu«.

Po papeževem obisku je pomembno to, kar so avstrijskim katoličanom že priporočili domači škofje: »zagon« obiska prevesti v vsakdan župnij in cerkvenih občestev ter gibanj. Kot je v pogovoru za Kronenzeitung povedal krški škof dr. Alois Schwarz: »Potrebujemo jasno usmeritev.« To pomeni: kristjani se moramo izkazati kot kristjani, imeti evangelij za merilo. Kako bo ravnal vsakdo, naj premisli ob branju in premišljevanju zapisane božje besede. Sam se bo o tem še posvetoval na srečanju s koroškimi dekani. Dogovorjeno pa je tudi že, da bodo v adventu tri večere namenili pogovoru in premisleku o papeževi knjigi Jezus iz Nazareta v samostanu sv. Jurija ob Dolgem jezeru.

Avstrijski narodni Marijini božjepotni cerkvi v Marijinem Celju pa bo v spomin na papežev obisk in kot znamenje hvaležnosti ostala »zlata vrtnica«. Te je papež Janez Pavel II. že podelil velikim Marijinim romarskim svetiščem v Čenstohovi, Loretu in Lurdu.


J. P.