Zavetnik: prvoobhajancev proti krivemu pričevanju, proti glavobolu in krčem.

Atributi: rimska noša, viteški obleki, mučeniška krona, v roki meč ali mučeniško palmo, košara cvetja.

Običaji: Spada med t. i. »ledene svetnike«, ki godujejo 12., 13. in 14. maja. Ljudje še vedno veliko dajo nanje, saj je v tistih dnevih še vedno nevarnost slane ali pozebe. Po sadovnjakih in vinogradih so zato včasih kurili, da bi dim obvaroval cvetje po drevju in popke v vinogradu. V Rimu so na belo nedeljo peljali novokrščence v njegovo cerkev, da so na njegovem grobu oblekli belo krstno obleko in naredili krstne zaobljube. Je tudi eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili.

Kakor pripoveduje izročilo, je bil Pankracij sin premožnih staršev iz Frigije v Mali Aziji. Po njuni zgodnji smrti je šel s stricem Dionizijem v Rim. Spoznala sta kristjane in se z vsem srcem oklenila vere.

Neki Evzebij ju je seznanil s papežem Kajem, ki je stanoval v isti ulici in ju tudi krstil. Mladi Pankracij je dal vse premoženje za pomoč preganjanim kristjanom in se redno udeleževal njihovih srečanj ter bogoslužja. Ko so cesarju povedali, da je kristjan, ga je ta skušal pridobiti z velikimi obljubami. Pankracij pa je ostal stanoviten tudi potem, ko so mu grozili s smrtjo. Z največjo vnemo je branil svojo vero v Kristusa. Sodniku je dejal: »Res sem še mlad po letih, a moj sklep je trden in se ničesar ne bojim. Kristus mi je življenje in umreti zanj dobiček.« Dne 12. maja leta 304 sta bila ob Avrelijski cesti obglavljena oba, Pankracij in njegov stric Dionizij. Papež je na kraju njegove usmrtitve dal postaviti leta 500 baziliko, današnjo cerkev San Pancrazio.

Pankracij je imel ob smrti komaj štirinajst let, zato je veljal za zgled nedolžnosti. Na belo nedeljo so v Rimu kasneje peljali novokrščence v njegovo cerkev, da so na njegovem grobu znova oblekli krstno obleko in napravili krstno zaobljubo. Čeprav je legenda o njegovem trpljenju nastala šele kasneje, ga je ljudstvo zelo častilo v vseh krščanskih stoletjih do danes. Njegov zgled je bil mnogim v spodbudo za širjenje vere in za stanovitnost.

Goduje 12. maja.

Pregovori: Če Pankraca sonce peče, sladko vince v klet poteče. Sveti Pankracij, Servacij, Bonifacij so ledeni radi vsi. Če prej slane ni bilo, tudi pozneje ne bo mrazilo.

»Moja vera ni nobena neumnost ali slepa sanjarija, pač pa dejanska resnica življenja; čeprav sem še mlad po letih, pa je moja misel trdna in se ne bojim ničesar; Kristus je moje življenje, zanj umreti mi je dobiček.« (svojemu sodniku)