Psihoterapija postaja vse pomembnejša za slovensko družbo zaradi naraščajočih duševnih težav, predvsem naših otrok, mladostnikov in ranljivih skupin. Tudi nedavne raziskave EU kažejo zaskrbljujoče stanje. Po podatkih Sveta Evropske unije in Evropskega sveta je junija 2023 kar polovica (49%) prebivalcev EU v zadnjih 12 mesecih imelo depresivne ali anksiozne simptome. Še posebej je zaskrbljujoč trend med mladimi. Na primer, na Švedskem se je med letoma 2011 in 2021 delež mladih žensk (16-29 let) s hudo tesnobo ali zaskrbljenostjo povečal za kar 150% (pri mladih moških je bil porast 100%), čeprav so skandinavske države tradicionalno veljale za vzor dobrega duševnega zdravja. Čeprav nihče povsem točno ne ve, zakaj taka "pandemija" duševnih težav, vsekakor stanje zahteva resno pozornost in ukrepanje.

Podatki kažejo podobne trende tudi v Sloveniji - po nekaterih ocenah se je v zadnjih letih pojavnost depresije več kot podvojila. Slovenija se še vedno uvršča med države z najvišjimi stopnjami samomora in smrti zaradi alkohola v EU. Najbolj trpijo mladi, saj raziskave kažejo, da ima več kot tretjina mladostnikov pri nas redne psihološke ali psihosomatske težave, dobra petina pa ima povišano verjetnost depresije. Raziskave kažejo, da lahko psihoterapija zmanjša simptome depresije in anksioznosti ter izboljša kakovost življenja. Zato potrebujemo takšen zakon o psihoterapiji, ki bo omogočal dostopnost predvsem ranljivim skupinam. Potrebujemo zakon, ki bo uredil, da otrokom ne bo več treba čakati po leto ali celo več let na ustrezno strokovno pomoč.

V času, ko se Evropa sooča z "epidemijo" duševnih težav, je zagotavljanje dostopne in kakovostne psihoterapevtske pomoči ključnega pomena za ohranjanje duševnega zdravja. Začetek šolskega in delovnega leta je še posebej občutljivo obdobje, ko se mladim izrazito povečajo stres, anksioznost in depresija. Otroci in mladostniki se soočajo s pritiski šolskih obveznosti, medvrstniškega nasilja in socialnih medijev, obremenjeni pa so tudi starši.

Upali smo, da bo zakon o psihoterapiji prinesel dostopnost in kakovost. Zakon sicer prinaša urejenost področja, vendar vsebuje nekaj res problematičnih, nestrokovnih in končno tudi nesmiselnih rešitev, kot na primer:

- Četudi je psihoterapija že desetletja uspešna metoda za obravnavo duševne motnje, po osnutku zakona psihoterapevti ne bi smeli uporabljati intervencij, ki imajo namen zdravljenja duševnih motenj, tudi blagih ne. Ker je nesmiselno, s tem se še bolj obremeni javni zdravstveni sistem, ljudje pa bodo ostali še bolj sami v svojih stiskah.

- Ministrstvo za zdravje očitno ne želi sistematizirati poklica psihoterapevta na drugih področjih razen zdravstva, npr. v sociali ali šolstvu. Javne službe na vseh resorjih bi skrajšale čakalne vrste, tako pa bi s takim zakonom najbolj nastradali otroci, mladi in socialno ogroženi.

- Podelitev javnih pooblastil privatnemu društvu namesto zbornici, članstvo pa niti ne bo obvezno. To odkrito odpira možnosti za klientelizem in monopolizacijo področja s strani ozkih interesnih skupin. Zbornica bi zagotovila večjo transparentnost in strokovnost.

- Degradacija akademskega izobraževanja. Zakon daje prednost usposabljanju po zasebnih društvih namesto akademskemu izobraževanju, kar znižuje standarde stroke. Uvaja pa neke manj pomembne zahteve, ki pa omogočajo določenim monopolističnim skupinam, da nadzorujejo področje psihoterapije.

Namesto da bi zakon izboljšal dostop do kvalitetnih psihoterapevtskih storitev, bo žal še poslabšal stanje na področju duševnega zdravja. Stroka nasprotuje zakonu, ki ni strokoven in ustaven. Želimo si namreč zakon, ki bi poskrbel za slovenske prebivalce, predvsem za otroke, mlade in socialno ogrožene.