Po večletnih prizadevanjih za revizijo postopka je vrhovno sodišče v Lahoreju junija 2021 oba kristjana oprostilo. Danes družina živi na varnem kraju v Evropi. V pogovoru za katoliško človekoljubno organizacijo Pomoč Cerkvi v stiski je Shagufta Emmanuel osebno predstavila svojo zgodbo:

»Rodila sem se v zelo verni krščanski družini. Večina domačinov v naši vasi je bila muslimanov. Ne spomnim se, da bi se kdaj koli prepirali zaradi vere. Nekaj let po poroki s Shafqatom sva se preselila v Gojro in mož je tam našel delo. 

Moj mož je že dvanajst let delni invalid. Poskušal je pomiriti prepir, pri tem pa ga je zadel naboj, izstreljen iz pištole. Življenje po tej nesreči je bilo težko, ampak imela sva srečo in sva oba dobila zaposlitev na krščanski šoli, kjer sva opravljala hišniška dela. Poleg tega je mož popravljal še mobilne telefone.

Shagufta in Shafqat sta bila obtožena zaradi zapisa v angleščini, jeziku, ki ga nobeden od njiju ne razume in ne govori.

Priznanje, pridobljeno z mučenjem

Julija 2013 so v našo hišo vdrli policisti ter aretirali mojega moža in mene. Obtožili so naju bogoskrunstva. Prek SIM kartice najinega telefona je bilo napisano sporočilo o preroku Mohamedu. Zapis je bil v angleškem jeziku – jeziku, ki ga niti jaz niti moj mož ne znava ne govoriti ne brati. V zaporu so naju mučili. Pazniki so mojemu možu grozili, da me bodo posilili pred njegovimi očmi, če dejanja ne prizna. Zato je to storil, čeprav sva bila oba nedolžna.

Po osmih mesecih v zaporu ju je sodišče spoznalo za kriva in ju obsodilo na smrt.

V zaporu sva bila osem mesecev, nato pa naju je sodišče spoznalo za kriva in naju obsodilo na smrt. Najin odvetnik ni smel dokončati svojega zagovora, nobenega od naju niso zaslišali. Ko sem izvedela za smrtno obsodbo, sem izgubila zavest.

Tudi otrokom so grozili s smrtjo

Z možem so naju po sojenju ločili: Shafqata so odpeljali v zapor v Faisalabad, mene pa so premestili v celico smrti v Multanu. Otroci so me lahko obiskali le dvakrat na leto za slabe pol ure. Tudi njim je bilo zelo težko: ves čas so se morali seliti in se skrivati. Islamisti so jim grozili s smrtjo, ker so pač najini otroci [Ob aretaciji so bili njuni sinovi stari trinajst, deset in sedem let, hčerka pa pet; op. ur.].

Nikoli nisem izgubila svoje vere. Vsak dan sem molila, prepevala psalme in hvalnice. To mi je vlivalo veliko moči.

Vsak dan sem jokala, ker nisem mogla biti z otroki. Nenehno sem mislila na to, da bodo moža in mene nekega dne obesili. Kljub temu pa nikoli nisem izgubila svoje vere. Vsak dan sem molila, prepevala psalme in hvalnice. To mi je vlivalo veliko moči. Večkrat so mi rekli: če se spreobrnem v islam, bi se lahko izognila smrtni kazni in bi bila nekega dne oproščena. Vedno sem rekla ne.

Nekaj časa je bila moja soseda v celici smrti v Multanu Asia Bibi, ki je bila zaradi lažne obtožbe prav tako obsojena na smrt. [Asio Bibi so leta 2010 kot prvo žensko v Pakistanu obsodili na smrt zaradi bogoskrunstva. Njena usoda je pritegnila veliko mednarodne pozornosti. Po reviziji postopka je bila v začetku leta 2019 oproščena vseh obtožb; op. ur.]

Po izpustitvi v Pakistanu nič več varni

Medtem so se po vsem svetu pojavili glasovi, ki so nasprotovali krivični obtožbi in postopku proti možu in meni ter najini obsodbi. Ljudje so molili za najino osvoboditev, nudili so nama moralno in duhovno podporo. In končno se je zgodilo – moža in mene so izpustili na svobodo. Toda podobno kot Asia Bibi tudi midva z družino nisva mogla ostati v Pakistanu, ker so islamski skrajneži načrtovali, da naju v tem primeru umorijo.

Zelo sva vesela, da so nam v Evropi zagotovili azil in da je najina družina spet skupaj. Upam in molim, da bodo v moji domovini Pakistanu nehali lažno obtoževati ljudi bogoskrunstva in da bodo nekoč kaznovani tisti, ki te lažne obtožbe sprožijo.«