Za tak spominski dan je resolucija razglasila 23. avgust kot opomin na dan, ko sta si leta 1939 s paktom o nenapadanju segla v roke nacionalsocialistični in komunistični totalitarni režim, ki sta ga poosebljala Hitler in Stalin (ob podpisu sporazuma pa njuna zunanja ministra Ribbentrop in Molotov, po katerih je sporazum tudi dobil ime).

Nosilna vloga Študijskega centra za narodno spravo

V Sloveniji je pobudo za obhajanje tega spominskega dneva od vsega začetka uresničeval Študijski center za narodno spravo, ki je tudi član Platforme evropskega spomina in vesti, mednarodne ustanove, ki je prav tako (od leta 2011) eden izmed sadov omenjene resolucije Evropskega parlamenta.

Prvo spominsko slovesnost je center v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovino, občino Krško in TV Slovenija 23. avgusta 2009 pripravil na gradu Rajhenburg v Brestanici, odtlej pa so se spominski dogodki vrstili vsako leto, v zadnjem obdobju v Ljubljani, in sicer v sodelovanju Študijskega centra za narodno spravo, Vojaškega vikariata Slovenske vojske, Stolne župnije sv. Nikolaja v Ljubljani in Nadškofije Ljubljana.

Polaganje vencev na treh lokacijah

Tako je bilo tudi letos, ko je imel spominski dan znova dve dejanji. Prvo je bilo polaganje vencev na treh simbolnih točkah slovenske prestolnice: ob spominski plošči vsem slovenskim žrtvam totalitarizmov, ki so jo (za časa veleposlanika Josepha Mussomelija) postavili na ograji ob veleposlaništvu ZDA na Prešernovi ulici, pri zaporniških celicah nekdanje tajne politične policije na Beethovnovi ulici ter pri spomeniku žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu.

FOTO: Siniša Kanižaj

Pri polaganju vencev se je na prvi lokaciji direktorju Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomažu Ivešiću pridružil predstavnik ameriškega veleposlaništva, na drugih dveh lokacijah pa diplomatski predstavniki Hrvaške, Nemčije, Poljske in Avstrije.

FOTO: Siniša Kanižaj

Drugo dejanje spominskega dne pa sta bili maša in akademija v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani. Zaznamovala sta ga mašni nagovor prvega med somaševalci, ljubljanskega pomožnega škofa dr. Antona Jamnika, in govor med akademijo nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja.

Škof Jamnik o »solidarnosti v spominu«

Škof Anton Jamnik, ki se tudi kot filozof veliko ukvarja z vprašanji sprave, odpuščanja, spominjanja, je mašni nagovor ob 23. avgustu kot spominskem dnevu najprej namenil premisleku o teh pojmih. Spomnil je na pariški spomenik Francozom, ki so bili deportirani v nemška koncentracijska taborišča. Nad portalom namreč stoji napis: Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo! Morda bi se kdo, kot je dejal škof Jamnik, ob tem stavku spotaknil, »toda resnična krepost odpuščanja se namreč pokaže ravno tedaj, ko se človek tudi spominja. Če bi namreč mogel pozabiti, mu navsezadnje sploh ne bi bilo treba odpustiti, saj za to ne bi bilo več razloga. Ker pa mu je zlo, ki se je zgodilo, še predobro v spominu, zato more tudi iz vsega srca odpustiti.«

Škof Anton Jamnik se tudi kot filozof veliko ukvarja z vprašanji sprave. FOTO: Siniša Kanižaj

In prav to je po prepričanju ljubljanskega pomožnega škofa »odločilna točka odpuščanja: nikakor ne gre za pozabljanje, ampak za osvoboditev od notranje jeze, resentimenta in želje po maščevanju, kar vse razjeda sleherno vlakno človekovega bitja in to, da človek, ki ne odpusti, še vedno živi v 'krču žrtve', še vedno je suženj tistega, ki mu je storil krivico.« Odpuščanje v tem smislu torej pomeni v spominu obnoviti preteklost, jo s tem »predelati« in napraviti za del lastne zgodovine.

To pa je tudi točka, na kateri se odpira občestvena razsežnost spominjanja – škof Jamnik jo je poimenoval »solidarnost v spominu«, ki je dejansko jedro 23. avgusta kot spominskega dneva. O dolžnosti take solidarnosti je veliko razmišljal in pisal nekdanji predsednik SAZU dr. Jože Trontelj. Škof Jamnik je svoj nagovor naslonil tudi na njegove premisleke.

FOTO: Siniša Kanižaj

»Narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je slovenska, imajo v luči premisleka o solidarnosti v spominu pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti, če ne bomo tega storili s pietetnim pokopom žrtev in s spravo med živimi,« je bilo Trontljevo jasno stališče.

Pokojni predsednik SAZU pa je opozarjal tudi na pomen sočutja. Škof Jamnik je spomnil na njegove besede: »Iztrebljanje sočutja je bilo v vojnem in povojnem času prvi korak k zločinu. Ponovno odkrivanje, obnavljanje sočutja bo korak v kesanje in odpuščanje. Bo korak k resnični spravi. Zato je sočutje odrešilno. Empatija je pogoj za človečnost. Upanje, da bomo uspešno gojili strpnost, človekove pravice, človeško dostojanstvo, solidarnost, je brez sočutja prazno. Brez empatije ne bomo imeli demokracije.«

FOTO: Siniša Kanižaj

Prav pristna demokracija, dosežena skozi sočutje in tudi očiščenje zgodovinskega spomina, je ena temeljnih zahtev sedanjega časa. Takšna demokracija pa lahko po besedah škofa Jamnika zraste samo iz humusa krščanskih in občečloveških vrednot – če tega humusa namreč ni, se lahko nek sistem (pre)hitro spremeni v populizem, avtoritarnost ali celo totalitarizem. Zbranim v stolnici in celotni nacionalni skupnosti je zato zaželel modrosti, poguma, moči, razumnosti in odgovornosti, da bomo storili vse, da bo naša demokracija rasla iz humusa tistih vrednot, ki nas povezujejo – če bomo to dosegli, »lahko z veliki upanjem gledamo v prihodnost«.

Borut Pahor o različnem slovenskem odnosu do žrtev totalitarizmov

Nekdanji predsednik republike, ki si je v dveh mandatih (2012–2022) prav spravno nacionalno povezovanje postavil kot eno svojih osrednjih nalog, je v izhodišče svojega govora postavil Izjavo Slovenske akademija znanosti in umetnosti o narodni spravi, ki je prav na njegovo pobudo nastala kot eden izmed sadov simpozija SAZU ob trideseti obletnici slovesnosti v Kočevskem Rogu (julij 1990) in stoletnici rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja (november 1920) pripravila simpozij.

Kako mi, kot državljanska in narodna skupnost, gojimo ta spomin? FOTO: Siniša Kanižaj

Pahor kot največjo odliko te izjave (sprejeta je bila februarja 2021) prepoznava to, da »je premostila ideološke in politične razlike tako, da je tematiziranje sprave premaknila na raven etičnih in medčloveških odnosov«. Na tej ravni je izjava SAZU obsodila vse medvojne in povojne zločine kot zavržna dejanja, za katera ni opravičila; odgovor nanje je lahko le obžalovanje in skrb za pietetni spomin na žrtve.

Na tej točki je nekdanji predsednik republike zbranim v ljubljanski stolnici in tako celotni nacionalni skupnosti zastavil vprašanje: Kako mi, kot državljanska in narodna skupnost, gojimo ta spomin? V premislek je ponudil naslednji odgovor: »Ko gre za negovanje spomina na slavne žrtve fašizma in nacizma, je priložnosti precej. Prav je, da nikoli ne pozabimo grozot teh dveh totalitarizmov, ki sta našemu narodu grozila z uničenjem in mu prizadejala preštevilne žrtve. Drugače pa je na Slovenskem glede razlage, razumevanja in čustvovanja komunizma. Tudi v primerjavi z vsemi ostalimi srednje- in vzhodnoevropskimi narodi, ki jih je prizadel, je zelo drugače.«

Sporočilo tega dneva je zavračanje vseh totalitarizmov in klic k negovanju in krepitvi demokracije. FOTO: Siniša Kanižaj

To se ne nazadnje kaže že pri zadržanosti dela javnosti do obeleževanja 23. avgusta kot vseevropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarizmov – ta dan torej, kot je dejal Pahor, poleg žrtev nacizma in fašizma, »vpokliče v zgodovinski spomin tudi žrtve komunizma«, do teh pa ima del slovenske javnost drugačen odnos kot do žrtev drugih dveh totalitarizmov.

Zakaj je tako? Pahorjev odgovor: »Zdi se, da iz odločnega in vsem razumljivega zavračanja fašizma in nacizma na eni strani in nekritičnega razumevanja in sprejemanja povojnega komunističnega režima v delu javnosti na drugi strani izvira različni odnos do žrtev teh treh totalitarizmov na Slovenskem. Žrtvam komunističnega se, za razliko od fašizma in nacizma, tako rekoč odreka pravica do spomina. Kako naj si sicer razložimo odločitev sedanje vlade, da razveljavi sklep prejšnje, da se obeleži en dan v letu kot dan spomina na žrtve komunističnega nasilja? Tudi če se problematizira način, kako je bil dan obeležitve sprejet, to nikakor ne opraviči njegove razveljavitve.«

FOTO: Siniša Kanižaj

Nekdanji predsednik republike je zato iz ljubljanske stolnice na sedanjo izvršno oblast naslovil naslednji poziv: »V imenu vseh, ki tako iskreno mislimo in čutimo, izkoriščam ta dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov za poziv, da sedanja vlada popravi nedopustno politično in etično napako, ki jo je naredila z odpravo dneva spomina na žrtve komunističnega režima, mu znova na primeren način najde mesto in da vse vlade po njej vestno skrbijo za dolžen spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.«

Borut Pahor je vlado pozval, da »popravi nedopustno politično in etično napako, ki jo je naredila z odpravo dneva spomina na žrtve komunističnega režima«.

Hkrati pa je izrazil pričakovanje, da bodo prihodnja obhajanja 23. avgusta drugačno kot dosedanja – dejansko se je namreč vselej zgodilo, da se je na ta dan bolj ali manj obujalo spomin na žrtve komunističnega nasilja. »To pa ni pravo sporočilo tega dneva,« je prepričan nekdanji predsednik republike, kajti: »Sporočilo tega dneva je zavračanje vseh totalitarizmov in klic k negovanju in krepitvi demokracije. To je presej drugačno sporočilo, kot nam ga danes, v Sloveniji, uspeva javno formulirati, pač zato, ker je redka priložnost, da se obudi spomin na žrtve komunističnega režima. Zato potem to javno izpade kot enostransko ideološko postavljanje in ne deluje vključujoče. Dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov pa bi moral biti, če naj opravi z vidika preteklosti katarzično, z vidika prihodnosti pa graditeljsko vlogo v vrednotah povezane skupnosti, dejansko dan spomina na vse žrtve, brez razlik.«

FOTO: Siniša Kanižaj

Mašo in akademijo po njej (poleg številnega vernega občestva so se ju udeležili nekateri predstavniki političnega življenja, diplomatskega zbora in civilnodružbenih pobud, ki si prizadevajo za celovito kulturo spominjanja) sta glasbeno sooblikovala organist Jernej Fabjan in sopranistka Anja Žabkar.

Več utrinkov dneva si oglejte v fotogaleriji Siniše Kanižaja: