Če navedemo nekaj utrinkov iz poldruge ure pronicljive razprave (zbrane je pred tem pozdravil tudi predsednik Nove Slovenije Matej Tonin). Moderatorka Katja Berk Bevc je v izhodišče umestila navedek iz znane izjave Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) o slovenski spravi, namreč: »Slovenci imamo o drugi svetovni vojni na slovenskih tleh in dogodkih neposredno po njej dva pogleda, ki so ju zakoličili zmagovalci in poraženci v odporu proti okupatorjem in bratomorni tragediji slovenskega naroda obenem. Zaradi dveh pogledov, v katerih ima vsaka stran svoje kraje spomina, imamo kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi negativnimi posledicami za sedanjost in prihodnost.« Kako torej presegati to razklanost, katere korake, četudi morda le drobne, smo kot narod na tej poti že naredili, kateri nas v prihodnosti še čakajo?

Zbrane je pozdravil tudi predsednik Nove Slovenije Matej Tonin. FOTO: Tatjana Splichal

Pahor: vendarle izstopamo po doseženem

O ključnih mejnikih na tej poti, ki so bili doslej doseženi (tudi na političnem) področju, je najprej spregovoril Borut Pahor. Izrazil je zadovoljstvo, da je moderatorka pogovora v izhodišče postavila prav navedek iz spravne izjave SAZU – torej izjave, ki jo je akademija sprejela na svoji skupščini z več kot dvotretjinsko večino. Tudi sam je imel pri poti do te izjave pomembno vlogo. S člani akademije je v pogovorih sprožil pobudo, da bi v odsotnosti političnega teksta, ki bi tematiziral narodno spravo, pripravili intelektualni, akademski tekst. SAZU je to veliko in težko nalogo sprejela, po Pahorjevih besedah jo je opravila sijajno. Sprejela je izjavo, ki je strnjena, berljiva in zelo jasna, dotika se najbolj perečih stvari od NOB in revolucije do uzurpacije NOB s stran partije in sodelovanja z okupatorjem. Na vse te stvari izjava SAZU pogleda z etičnega vidika, vse, ki se lotevajo te teme, pa vabi k iskrenosti in resnici, kar je nujna podlaga vseh sedanjih in prihodnjih spravnih korakov.

Nekdanji predsednik republike Borut Pahor. FOTO: Tatjana Splichal

Slovenci, če se primerjamo z drugimi narodi v Vzhodni in Srednji Evropi, vendarle izstopamo po doseženem – po tem, da smo (sicer pogosto stežka) postavili nekatere spravne mejnike v dobrih 30 letih državnosti in jih lahko ob strpnosti in iskrenem iskanju resnice zmoremo tudi v prihodnje.

Ob sprejemu izjave v akademiji je bila sprožena tudi pobuda, da bi ta tekst približali tudi političnim silam, da bi ga te, če bi tako presodile in bi se glede tega oblikovala politična enotnost, sprejele tudi v državnem zboru, kar bi lahko predstavljalo nekakšno krono dosedanjim prizadevanjem na tem področju. A to se ni zgodilo, kar pa po Pahorjevem mnenju ne sme ustvariti vtisa, da ni bilo storjeno nič. Slovenci, če se primerjamo z drugimi narodi v Vzhodni in Srednji Evropi, vendarle izstopamo po doseženem – po tem, da smo (sicer pogosto stežka) postavili nekatere spravne mejnike v dobrih 30 letih državnosti in jih lahko ob strpnosti in iskrenem iskanju resnice zmoremo tudi v prihodnje. Sprava je po Pahorjevih besedah pojem, s katerim moramo živeti tudi naprej, moramo mu dajati novih moči in nove svežine – tudi zato, da bomo mlade ljudi, ki danes vstopajo v svet zrelosti, razbremenili starih problemov, ker jih čakajo novi.

Javna podoba slovenske zgodovine vsekakor ni več primerljiva s tisto, ki je veljala nekako do leta 1987 in je bila še najbolj podobna partizanski lutkovni igrici o Jurčku in treh razbojnikih.

Maver: o zgodovinopisnih (ne)soglasjih

Kaj pa je zgodovinska stroka prispevala na poti sprave? Ali se je uspela do danes poenotiti o ključnih dejstvih, kar se tičejo dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej? Izziv je bil postavljen pred dr. Aleša Mavra. Sprva je zgodovinar svoj odgovor začel v optimističnem duhu, kot ga je zastavil nekdanji predsednik republike Pahor: javna podoba slovenske zgodovine vsekakor ni več primerljiva s tisto, ki je veljala nekako do leta 1987 in je bila še najbolj podobna partizanski lutkovni igrici o Jurčku in treh razbojnikih. Namesto nekdanje enodimenzionalne, monolitne slike se je do danes izkristalizirala kompleksna slika dogajanja na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Morda največ zaslug za to ima izvedba popisa žrtev druge svetovne vojne na Slovenskem (Inštitut za novejšo zgodovino), ki je čisto statistično postavil v ospredje prav tisto, kar je tudi dejanska vsebina prizadevanja za slovensko spravo: spopad med Slovenci samimi kot del druge svetovne vojne – torej spopad, ki je terjal vsaj četrtino vseh žrtev druge svetovne vojne pri nas. Takšna slika pred letom 1987 ni obstajala in zanjo so vsekakor zaslužni slovenski zgodovinarji in zgodovinarke.

Zgodovinar in član sveta Študijskega centra za narodno spravo dr. Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal

Kot druge mejnike pri vzpostavljanju resnične podobe narodove preteklosti je dr. Maver izpostavil tudi nekatera zgodovinopisna dela, npr. Prevzem oblasti (dr. Jerca Vodušek Starič), Razdvojeni narod (dr. Tamara Griesser Pečar), Slovenski razkol (dr. Jože Možina) …

Ali se je zgodovinska stroka o(b) vseh teh spoznanjih tudi poenotila? Tu pa je odgovor dr. Mavra jasno nikalen; zdi se mu celo, da je šel razvoj v nasprotno smer, saj je bilo skupnega pogleda na te teme v prvem desetletju slovenske samostojnosti nedvomno več, ko ga je danes, v zadnjih desetih letih pa se je število tistih področij, ki so spet sporna, celo povečalo. Dr. Maver v tem vidi svojevrsten paradoks: čim več obrazov, imen in usod žrtev bratomornega spopada prihaja pred nas, tem večja je ta zgodovinopisna razpoka.

Na neki način se vračamo k (t)istemu vprašanju, ki je slovensko javnost mučilo že ob koncu druge svetovne vojne in sta ga – vsak s svojega zornega kota – načenjala koledarja družbe sv. Mohorja za leto 1945 (izšel konec leta 1944) in za leto 1945 (izšel novembra 1945, torej že pod revolucionarno oblastjo), in sicer k vprašanju, kdo je kriv za izbruh nepopisne narodne tragedije državljanske vojne. Zdi se, da je prav to vprašanje, ob katerem je še danes najmanj soglasja. Če je bilo mogoče v veliki meri sodeči soglasje, da je glavni sprožilec dogajanja med drugo vojno na Slovenskem okupacija, ki je ob svojem začetku Slovence potisnila v brezizhoden položaj, pa še vedno ni soglasja o tem, da je bilo začeti revolucijo v času te največje narodne stiske, neprimerno in je močno otežilo položaj Slovencev.

Zgodovinar in član vladne komisije za prikrita grobišča dr. Mitja Ferenc. FOTO: Tatjana Splichal

Ferenc: izgubljanje energije v boju z izvršno oblastjo

Pri soočanju s posledicami preteklosti je eno osrednjih vlog opravila vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč: dr. Mitja Ferenc je ta takšni ali drugačni vlogi z njo povezan že od vsega začetka. Kako je delo komisije potekalo v različnih obdobjih, kaj ji je uspelo doseči in kje se je zatikalo?

Dr. Ferenc se je sprva navezal na optimistične besede Boruta Pahorja o tem, da smo Slovenci dosegli veliko. Res je, če se primerjamo denimo s Srbi in Hrvati, smo, kot je dejal dr. Ferenc, desetletje ali še več pred njimi. A pogled od blizu vendarle kaže drugačno sliko, ki je potrebna kritične presoje. Skozi delo komisije za prikrita grobišča se kaže, kako se kot rdeča nit v 33 letih njenega dela vleče neprestana borba z izvršno oblastjo. Dr. Ferenc je bil jasen: veliko in bistveno preveč energije v teh desetletjih je bilo porabljene v prepričevanju izvršne oblasti, naj omogoči delo in postopke, za katere smo ob spravni slovesnosti 8. julija 1990 v Kočevskem rogu, pričakovali, da jih bo država opravila in bo tako odpravila pietetni, humanitarni in civilizacijski dolg, ki ga je zapustila prejšnja generacija.

Komisija za prikrita grobišča je januarja pripravila program dela za letošnje leto, vlada pa ga še do danes ni potrdila.

Dr. Ferenc seveda razume, da so bile 45 let v enopartijskem sistemu te stvari zakrite, da se ni smelo govoriti ne o spravi, ne o drugačnem pogledu na drugo svetovno vojno, na krivice in zločine, ki so bili storjeni med vojno in po nje. Težje pa razume, da se še po 33 let samostojne države še vedno soočamo z nekaterimi temeljnimi stvarmi. Recimo: komisija za prikrita grobišča je januarja pripravila program dela za letošnje leto, vlada pa ga še do danes ni potrdila. To je seveda pogoj, da se sploh razpišejo javni razpisi za izvedbo sondiranj, prekopov, identifikacij … Seveda je potem potreben tudi določen čas za podpise pogodb, proračunskega leta pa je konec že v drugi polovici novembra. Letos je ta zgodbe morda še bolj zaostrena kot doslej, čeprav se ponavlja iz leta v leto, pa bi bilo potrebno samo nekaj sekund na vladni seji, da bi bila zadeva »odkljukana« in bi se lahko začeli postopki.

Sicer pa je dr. Ferenc delo komisija za grobišča razmejil na več obdobij. Prvo desetletje po roški pogrebni slovesnosti 1990 je bilo s tega vidika izgubljeno desetletje. Politika se je takrat odločila, da bo zadevo odpravila s postavitvijo dveh spomenikov: spominskega parka na Teharjah in kapele pod Krenom v Kočevskem rogu (torej na kraju, kjer, kot se je pozneje izkazalo, sploh niso bili umorjeni Slovenci); še pri teh dveh projektih pa so se stvari vlekle skoraj desetletje. V 90. letih prejšnjega stoletja sicer niti politika niti stroka nista bili pripravljeni oziroma sposobni, da bi začeli z dejanskim raziskovanjem prikritih grobišč, torej z njihovim evidentiranjem, sondiranje, prekopi posmrtnih ostankov. To stanje je iz mrtvega teka spravil šele izkop več kot 400 žrtev iz dveh rudniških rovov v Zgornji Bistrici, za katerega so leta 2001 poskrbeli na občinski ravni. To odkritje je spet aktiviralo kriminalistično akcijo Sprava, spet so se lahko izvajala evidentiranja prikritih grobišč. Pravi premik pa nastopi šele v obdobju 2005–2009 (vodenje komisije prevzame dr. Jože Dežman): komisija leta 2006 dobi prvo dovoljenje pristojnega ministrstva za delo, da opravi prvo sondažo, sledijo prvi prekopi … A v ta proces zareže odprtje Hude jama marca 2009, zaradi katerega komisija naleti na popolno blokado svojega dela, ki traja do leta 2015 – do sprejema zakona o prikritih grobiščih in pokopu žrtev (pobudo zanj in poleg stranke SMC tudi poslanske glasove zanj je dala Nova Slovenija). Teh izgubljenih let, ko komisiji ni bilo dovoljeno niti sprejemati programa dela, ne bo mogoče nikoli čisto nadoknaditi, je dejal dr. Ferenc.

Udeleženci današnjega dogodka v ljubljanski Kazini. FOTO: Tatjana Splichal

Zakon iz leta 2015 je torej omogočil nadaljevanje dela komisije, najodmevnejši projekt pa bil vsekakor izkop posmrtnih ostankov več kot 3.400 oseb iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, kjer so dokazano bili pobiti Slovenci. Ali bo ta izkop spet ustavil delo komisije? Dr. Ferenc je izrazil upanje in pričakovanje, da bo izvršna oblast omogočila njegovo nadaljevanje.

Že zdaj pa lahko napovemo, da se delo komisije vsekakor nadaljuje na publicističnem področju: v pripravi je namreč njeno že šesto monografsko poročilo, ki bo predvidoma jeseni izšlo pri založbi Družina.