Tak zaupni odnos ni mogoč le z najbližjimi življenjskimi sopotniki. V naši krščanski veri se mi zdi izjemen privilegij prav to, da ga imamo lahko tudi s pokojnimi brati in sestrami, ki so že pri Bogu. S tistimi, ki smo jih v živo poznali, pa tudi z drugimi svetimi, o katerih beremo iz življenjepisov. Cerkev nam takšno obračanje nanje zelo priporoča. Uči nas, da je praznik vseh svetih slovesni godovni dan naših dragih, ki s svojim zgledom kažejo tudi nam, kako priti do zmage, in nas podpirajo s svojo priprošnjo.

Med našimi slovenskimi predniki se najdejo številni možje in žene, ki so zares sveto živeli in jih lahko prosimo, da posredujejo za nas pri Bogu. Poleg bl. Antona Martina Slomška, čigar 200. obletnico mašniškega posvečenja letos obeležujemo, in bl. Lojzeta Grozdeta sta to še škofa Irenej Baraga in Janez Frančišek Gnidovec. Potem so tu še Anton Strle, Danijel Halas, Alojzij Kozar, Cvetana Priol, p. Vendelin Vošnjak, Andrej Majcen, bl. drinske mučenke, p. Aleks Benigar, Jakob Ukmar, Anton Mahnič in vsi mučenci, ki so padli kot žrtve komunističnega nasilja zaradi vere. Vsem slovenskim svetniškim kandidatom je tradicionalno posvečena tretja nedelja v septembru.

Pri tako izjemnih svetniških osebnostih se človek vpraša, zakaj ti postopki še niso končani in še niso razglašeni za svetnike. Pravijo, da pri vsakem manjka čudež za dokončno potrditev. Ne verjamem, da oni zdaj pri Bogu ne bi zmogli izprositi uslišanja za nas, če so to delali v času bivanja na zemlji. Bolj verjetno je, da se mi premalokrat spomnimo nanje, da bi jim preprosto rekli: »…, še zame reci kakšno besedo pri Bogu!«

Ljudje smo taki, da bolj zaupamo nekomu, ki je šel skozi podobne preizkušnje, kot jih imamo sami. Najbrž bi se prej obrnili na naše svetnike, če bi malo več vedeli o njihovih življenjskih zgodbah. K sreči se danes najde literatura, ki nam razkriva izjemno globino njihovega duha. Vzemimo jo v roke, da nam zaupen odnos s svetimi »zleze pod kožo«.