Verjetno bi lahko špekulirali, da sta bila to najmanjši možni odstotek vseh prisotnih v mestu. Vendar sta prepričala: cesarja, dva ministra, dvorjane in vse, ki so se bali, da bi izpadli neumno in neprimerno za zaupano jim delovno mesto. Prepričala sta jih, da tketa in šivata najlepše oblačilo za cesarjevo slavnostno procesijo.

Ko je tkanino pogledal eden izmed modrih ministrov in ni nič videl, si je rekel: »Mar sem neumen?« To seveda ni hotel biti, zato je hvalil »nič«. Prav tako drugi in tretji in celo sam cesar. Nihče ni hotel priznati, da ničesar ne vidi, ker bi sicer veljal za neumnega. Kakšen vpliv na veljake in množico sta imela dva!

Vsaka podobnost s pravljico in sodobnostjo je zgolj naključna. Pa vendarle. Človek pogosto sprašuje: »Kdo sem? Komu pripadam?« Včasih leta išče odgovor na eksistenčna vprašanja. »Kar te ne ubije, te okrepi,« so rekli stari in tako so generacije rasle tudi v prostoru na sončni strani Alp.

Nihče ni hotel priznati, da ničesar ne vidi, ker bi sicer veljal za neumnega. Kakšen vpliv na veljake in množico sta imela dva!

A našel se je odstotek ljudi, ki so začeli govoriti: »Zakaj bi se trudili? Rešitve in stiske moramo rešiti takoj!« In ponujajo: shujševalne pripomočke za ohranjanje teže brez napora, računalnike, ki razmišljajo sami in človeku omogočijo hitro znanje za minimalen napor. Še več. Ponuja se misel, da bomo eksistenčno stisko najhitreje rešili, če se ji bomo izognili ali od nje zbežali.

Ko se človek vpraša, kdo je, je kot na dlani odgovor današnje družbe: »O vsem odločaš sam. Vse je stvar tvoje izbire. Vse je mogoče.« Vabljivo. Skoraj tako zelo kot v raju: »Če bosta jedla, bosta kakor Bog.« Kdo bi si ne želel biti bog?! Biti bog pomeni odpraviti vse težave in nadloge. Ali je res podobnost s pravljico o cesarjevih novih oblačilih in našim časom naključna?

Oznanjevalci evangelija smo povabljeni biti tisti glas, ki bo zaklical: »Pa saj nima ničesar na sebi!« Letošnji katehetski simpozij z naslovom Človekova identiteta, sodobna družba in kateheza zaokroža sklop izobraževanj s področja ideologije teorije spola. Slednja tako kot sleparja današnjemu človeku obljublja raj na zemlji, če bo le sledil idejam hitre rešitve iz krize iskanja odgovorov na temeljna vprašanja človekovega bivanja.

Ali je res podobnost s pravljico o cesarjevih novih oblačilih in našim časom naključna?

V prvem predavanju nam je dr. Janez Vodičar predstavil filozofsko podstat, ki usmerja sodobno kulturno in družbeno dogajanje ter poudaril temeljno krščansko držo: »Greh obsoditi, grešnika sprejeti z usmiljenjem«. Nato nam je dr. Matjaž Celarc predstavil človeka v luči Božje brezpogojne ustvarjalne ljubezni, ob čemer smo začutili resnično temo sodobnih stranpoti. Katehet more najti pot iz nje samo ob življenju misli iz Janezovega evangelija »Luč sveti v temi« in iskreni želji, da bi tema sprejela Luč.

Tretji večer smo prisluhnili pričevalcem, ki živijo svojo poklicanost tako, da z besedo in zgledom osvetljujejo pot: dr. Anton Meden na področju šolstva in opolnomočenja staršev, ki v svetih staršev bdijo nad prisotnostjo »zdravega razuma« v šolah, mag. p. Tomaž Mikuš, ki v prizadevanju za preventivo bdi nad svetostjo telesa in svari pred vsemi vrstami zlorab, ter mag. Nejc Povirk, ki kot oče, znanstvenik in prostovoljec kaže, »da se da, če mi je mar«.

Simpozijsko dogajanje smo končali, a odmevalo bo tudi v nadaljnjih programih Slovenskega katehetskega urada. Kako dobro bi bilo, če bi tako kateheti, katehisti in katehistinje kot vse Božje ljudstvo povzdignili svoj glas in rekli: »Ideologija teorije spola nima resnične prihodnosti, resnična prihodnost človeštva je v priznanju Boga stvarnika in človeka, soodgovornega za dobrobit stvarstva.«

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (7/2024).