Vendar sta prepričala: cesarja, dva ministra, dvorjane in vse, ki so se bali, da bi izpadli neumno in neprimerno za zaupano jim delovno mesto. Prepričala sta jih, da tketa in šivata najlepše oblačilo za cesarjevo slavnostno procesijo. Ko je tkanino pogledal eden izmed modrih ministrov in ni nič videl, si je rekel: »Mar sem neumen?« To seveda ni hotel biti, zato je hvalil »nič«. Prav tako drugi in tretji in celo sam cesar. Nihče ni hotel priznati, da ničesar ne vidi, ker bi sicer veljal za neumnega. Kakšen vpliv na veljake in množico sta imela dva!

Vsaka podobnost s pravljico in sodobnostjo je zgolj naključna. Pa vendarle. Človek pogosto sprašuje: »Kdo sem? Komu pripadam?« Včasih leta išče odgovor na eksistenčna vprašanja. »Kar te ne ubije, te okrepi,« so rekli stari in tako so generacije rasle tudi v prostoru na sončni strani Alp.

A našel se je odstotek ljudi, ki so začeli govoriti: »Zakaj bi se trudili? Rešitve in stiske moramo rešiti takoj!« In ponujajo: shujše...