V oktobrski številki revije Ognjišče se je Božo Rustja pogovarjal s p. Stanetom Zoretom ob praznovanju 500. obletnice slovenske frančiškanske province. Izbrali smo nekaj navedkov.

p. Stane Zore o
odločitvi za frančiškana:

"V šali rečem – pa ne gre samo za šalo, tu se kaže tudi, kako Bog kliče -, da sem postal frančiškan, ker sem imel preveč časa. A šalo na stran. Najprej sem kamniško gimnazijo obiskoval od doma. Bil sem vozač. Včasih je bilo treba na avtobus čakati uro, včasih celo dve. Sošolec Jernej mi je rekel: »Stane, kaj če bi šla midva k frančiškanom.« In namesto izgubljati čas s čakanjem, sva začela hoditi k frančiškanom, tam ministrirati, brati berila … Na ta način sem spoznal frančiškane. In v drugi letnik gimnazije sem že hodil od frančiškanov, kjer sem stanoval v serafinskem kolegiju v Kamniku, kakor imenujemo malo semenišče. Tako sem od blizu spoznal frančiškane ter pozneje vstopil v ta red."

o spominih na otroštvo, starše, kaplanovanje ...
Stanislav Zore je zrastel v kmečko delavski družini v Selah pri Kamniku. Oče je bil rudar v »rudniku krede« v Črni v Tuhinjski dolini, mama pa se ukvarjala s štirimi otroki in s kmetijo. »Gledano z današnjimi očmi, smo takrat revno živeli. A ko se z bratom in sestrama spominjamo otroških let, vidimo, kako so bila lepa. Bila so polna veselja, igre, pa tudi dela na kmetiji.« Po gimnaziji v Kamniku je naredil noviciat in se potem vpisal na teološko fakulteto v Ljubljani. Po posvečenju je bil kaplan in sam zatrjuje, da ima dolg kaplanski staž: »Najprej sem bil štiri leta kaplan v Šiški, nato sem kot pater na Brezjah bil kaplan v Mošnjah, kot pater na Sveti Gori pa kaplan v Solkanu… In to dvakrat. Zlepa nima nihče tako dolgega kaplanskega staža v provinci kot jaz,« se pošali p. Stane.

o sedanjem trenutku
"Okoliščine moraš sprejemati kot milostni trenutek, ne kot zagato ali nesrečo, kar nas hoče nagovarjati in odpeljati naprej. Predvsem se mi zdi pomembno dvoje. Lahko smo še taki strokovnjaki za znamenja časov, odlični analitiki sedanjega trenutka in načrtovalci prihodnosti, ampak moramo biti najprej ljudje vere. Zato moramo biti ljudje vere, ki najprej to vero živimo. Sveti Frančišek je tako začel. Začel je z veliko željo, da bi živel evangelij, kakor mu ga Gospod narekuje. Če bomo mi znali na takšen način živeti evangelij, bo tako sedanjost kot prihodnost nastajala v tem ozračju Božjega. Če jo pa bomo jemali samo kot svojo, se bo pa pokvarila. Jasno nam mora biti, da je Bog gospodar zgodovine. Zgodovina ni moja, ne frančiškanska, ne tega ali onega papeža, ampak Božja. To nas mora navdajati s pogumom. Bog sveta ne bo izpustil iz rok. Ga nikoli ni in ga nikoli ne bo!"

O predstojniški službi:

"Mislim, da so to sanje vsakega, ki kolikor toliko trezno gledal na življenje: biti nekje kaplan, spovednik, pridigar. Kaj hočeš lepšega! Se pravi živeti svoje duhovništvo in redovništvo. Te službe, ki ti jih bratje naložijo – pri nas so te službe voljene – niso nekaj, kar bi človek načrtoval, ko vstopi v red. Naša milost je v tem, da imajo vse te službe omejen mandat. Vem, da bom leta, ko mi je zaupana ta služba, skušal po svojih najboljših močeh služiti bratom v potrebah. Včasih me kdo vpraša, kako gre. Odgovorim mu: kakor drugi hočejo. Če drugi hočejo, da moram brata posvariti, ga moram posvariti. Če hočejo, da ga pohvalim, ga z veseljem pohvalim. Kakor drugi hočejo – pomeni, da smo v službi bratov. Po drugi strani te prav omejeni mandat varuje, da bi ti ta služba stopila v glavo. Zavedaš se, da boš moral to službo odložiti.
Pridejo tudi težki trenutki, saj imaš kot predstojnik opravka z ljudmi in sicer z ljudmi v domači družini. Mi smo družina, saj smo med seboj bratje. Drugačni odnosi bi bili, če bi bil direktor v nekem podjetju. Vse to zahteva tudi kakšno manj mirno noč, a glede na to, da nisi sam, da imaš svetovalce, in veš, da ljudje molijo zate in se zavedaš, da Bog vodi zgodovino, mi pomaga, da preživim take trenutke."