56-letni direktor Inštituta za antropologijo (nekdanjega Inštituta za zaščito otrok) na rimski univerzi Gregoriana pa je obenem prepričan, da bi morala Francoska škofovska konferenca objaviti tudi imena teh škofov, da ne bi ustvarila splošnega suma v celotno cerkveno hierarhijo.

V pogovoru za katoliški spletni portal La Croix International je pojasnil svoja stališča. Kot je dejal, je bil ob nedavnih razkritjih izjemno osupel in presenečen: po njegovem mnenju to razkriva velikanski neuspeh Francoske škofovske konference v zadnjih desetletjih. Po drugi strani pa omenjena poteza francoskih škofov pomeni velik korak naprej, čeprav prihaja precej pozno, tako p. Zollner.

Francoska škofovska konferenca bi morala objaviti imena, če je to pravno mogoče, kajti brez tega obstaja nevarnost, da se bo v javnosti ustvaril splošen sum do vseh škofov.

Kljub temu ob vsem skupaj manjka bistvena razsežnost: Francoska škofovska konferenca bi morala objaviti imena, če je to pravno mogoče. Brez tega obstaja nevarnost, meni nemški jezuit, da se bo v javnosti ustvaril splošen sum do vseh škofov. Naloga Cerkve pa je, da vedno prizna in pove resnico z vso potrebno jasnostjo.

Spremembe so nujne, tudi v Cerkvi

Na vprašanje, ali bi bilo koristno, če bi se približali preglednosti kanonskih sankcij, p. Zollner odgovarja, da se o tem razpravlja že več let. Povsem jasno je, da je treba odločitve objaviti v skladu s pravili preglednosti, na katera se je skliceval vrh o spolnih zlorabah, ki ga je leta 2019 v Vatikanu sklical papež Frančišek. Slepimo se, pojasnjuje p. Zollner, če mislimo, da lahko v digitalni dobi stvari prikrivamo: prej ali slej se stvari pojavijo in pride do škandala. To je pravilo komuniciranja, ki se ga doslej še nismo naučili.

Upoštevati je treba, da se stvari vedno prej ali slej razkrijejo. Zato mora biti tudi Cerkev pregledna in iskrena, obenem pa mora spoštovati civilno pravo.

Nujno je treba uvesti spremembe, tudi v Cerkvi, kjer nekateri še ne razumejo, kako deluje komunikacija v današnjem svetu. Upoštevati je treba, da se stvari vedno prej ali slej razkrijejo. Zato mora biti tudi Cerkev pregledna in iskrena, obenem pa mora spoštovati civilno pravo. Kar zadeva preglednost kanoničnih sankcij, je nujno, da imajo do njih dostop tudi žrtve, kar pa jim danes še ni omogočeno.

Glede postopkov imenovanja škofov nemški jezuit komentira, da je treba razlikovati med temi vprašanji. Po eni strani ni mogoče nikogar prisiliti, da pove resnico, če je ne želi razkriti: če je kandidat storil škodljivo dejanje, pa tega nihče ne pove in jih sam ne razkrije, to pomeni, da tega ne more upoštevati noben postopek imenovanja za škofa.

Škofovske kandidate bi morali preverjati tudi zunaj cerkvenih krogov, v drugih okoljih.

Po drugi strani pa je mogoče razmisliti o spremembah za skupine tistih, ki kandidata zaslišujejo, na primer tako, da se obrnejo na ljudi zunaj cerkvenih krogov, ki so kandidata za škofa poznali ali z njim sodelovali, tudi v drugih okoljih.