Pater Mikuš je bil nedavno eden od predavateljev na seminarju za redovne predstojnike v Škofji Loki z naslovom »Prepoznavanje, preprečevanje in zdravljenje ran zlorab v redovnih ustanovah«, kjer so govorili o različnih oblikah zlorab, do katerih prihaja znotraj redovnih skupnosti. »Izkušnje kažejo, da ljudje potrebujejo dve desetletji ali več, da zberejo pogum in prijavijo zlorabo, ki so jo doživeli,« je v pogovoru za Družino poudaril pater Mikuš.

Od kod ideja za to temo na seminarju in zakaj se vam zdi o tem potrebno govoriti?

Lani sem bil povabljen, da bi sodeloval v komisiji, zadolženi za pripravo seminarja, namenjenega izobraževanju redovnih predstojnikov. Na podlagi svojih nedavnih izkušenj in zaključenega izobraževanja s področja varovanja otrok in mladih odraslih na Univerzi Gregoriana v Rimu sem predlagal, da se osredotočimo na to aktualno in pomembno temo. Komisija je moj predlog z veseljem sprejela, kar je odražalo skupno zavezanost k obravnavi te problematike. Posvetili smo se iskanju in povabilu ustreznih gostov s ciljem nasloviti in raziskati različne oblike zlorab, tako znotraj redovnih skupnosti kot tudi v širšem okviru Katoliške cerkve.

Veliko obtožb glede zlorab se nanaša na preteklost, nekatere segajo tudi več desetletij nazaj. Zakaj šele zdaj prihajajo na površje?

Izkušnje kažejo, da ljudje potrebujejo dve desetletji ali več, da zberejo pogum in prijavijo zlorabo, ki so jo doživeli. Zlasti pri otrocih se lahko zloraba zakoplje globoko v podzavest in se ponovno pojavi ob nepričakovanih sprožilcih, na primer ob ogledu filma. Po ponovnem soočenju s to travmatično izkušnjo žrtve potrebujejo dodaten čas, da najdejo moč za prijavo – če so sploh zmožne ta korak storiti. Odločitev za prijavo je zapletena zaradi različnih dejavnikov, vključno s strahom pred izgubo družinskih vezi ali izolacijo znotraj cerkvene skupnosti. V nekaterih primerih se žrtve soočajo s situacijo, ko je storilec zlorabe že umrl. Razgovor z Matthiasom Katschem, ki je preživel zlorabo s strani jezuitov v Berlinu, mi je odprl oči o strahu nekaterih žrtev, da zaupajo svojo zgodbo celo drugim preživelim. Vsaka žrtev, ki najde moč, da spregovori, predstavlja zgled izjemnega poguma. Zlorabe v Katoliški cerkvi so se dogajale skozi vso njeno zgodovino, a so pogosto ostale skrite, predvsem zaradi želje po zaščiti ugleda duhovništva in podobe same Cerkve, kot to razkriva članek v časopisu Avstralskega katoliškega zgodovinskega društva z naslovom »Kanonsko pravo in spolne zlorabe otrok skozi stoletja«.

Zlorabe so lahko psihične, čustvene, duhovne ali spolne narave. Kako se Cerkev v Sloveniji po vaši oceni sooča s tem vprašanjem?

Cerkev na Slovenskem je trenutno v fazi zavedanja problema zlorab, ne pa še v aktivnem procesu njihovega reševanja. Ta ugotovitev velja tudi za Slovensko provinco Družbe Jezusove. Izraz »duhovna zloraba« poznamo v Cerkvi na Slovenskem šele dobro desetletje. Nič drugače ni drugje po Evropi, kjer je vse več zanimanja s strani vernikov, kaj sploh je duhovna zloraba, kako jo opredeliti in razumeti. Najbolj enostavna opredelitev zlorabe je, da je zloraba nekaj, kar se čuti kot zloraba.

Vsaka žrtev, ki najde moč, da spregovori, predstavlja zgled izjemnega poguma.

Prvi korak v procesu zavedanja vključuje izobraževanje duhovnikov, redovnikov in redovnic, sledi pa izobraževanje voditeljev različnih skupin, prostovoljcev, katehetov in vseh članov cerkvenega občestva, vključno s starši. Na odprtju decembrske razstave SHAME – European stories (Sram/sramota – evropske zgodbe), ki je prikazovala portrete žrtev otroških zlorab, je bil izrečen pregovor: 'Za vzgojo otroka je potrebna cela vas.' Nato je eden od predavateljev dodal: 'Tudi za zlorabo otroka je potrebna cela vas.' To kaže, da je za preprečevanje zlorab potrebno celovito ozaveščanje skupnosti. Veseli me, da so na 46. Evropskem srečanju mladih v Ljubljani taizéjski bratje spregovorili o nevarnostih zlorab in mlade ozaveščali o tej problematiki. V Cerkvi na Slovenskem smo sicer sprejeli pravilnike za ukrepanje v primeru zlorab, vendar s tem še ne preprečujemo njihovega pojava.

Kako lahko tisti, ki danes stopajo na pot duhovnega življenja oziroma formacije, prepoznajo znake zlorabe?

Če osebe niso deležne ustreznega izobraževanja, ne bodo prepoznale znakov zlorabe. V tujini so ta izobraževanja že razširjena. V Sloveniji tudi opažam, da imajo bogoslovci dober sistem izobraževanja na tem področju, ne vem pa, koliko je to izobraževanje dostopno kandidatkam za redovništvo. Pobuda »Voices of Faith«, ki daje glas ženskam znotraj Katoliške cerkve, je pripravila serijo kratkih filmov »Rdeče zastavice v verskem življenju«, ki opozarja mlade redovnice na nevarnosti zlorab v Cerkvi. Obstajajo tudi drugi kratki filmi, ki pomagajo drugim mladim razumeti, kdaj se znajdejo v nevarnosti zlorabe s strani duhovnika.

Rdeča zastavica za nevarnost zlorabe je, ko nekdo začne prekoračevati meje. Na primer, duhovnik prestopi mejo, če začenja pogovore o spolnosti, ki postajajo vedno bolj eksplicitni. Nadaljnji znaki vključujejo prekoračitev telesnih meja, ki se lahko začnejo že z drugačnim stiskom roke, dotiki ali vdorom v osebni prostor. Strategija zlorabitelja je osamiti žrtev in jo prepričati, da je njun odnos nekaj posebnega in mora ostati skrivnost. Storilec uporablja taktiko zapeljevanja, pogosto več mesecev ali let, preden se dejanska zloraba zgodi.

Katere so še osebnostne značilnosti storilcev zlorab? 

Večinoma gre za čustveno in psihološko nezrele osebnosti. Pogosto so tudi same doživele zlorabo v otroštvu, kar velja za približno tretjino primerov. Že prej omenjeni Matthias Katsch meni, da gre pri zlorabi za greh iz priložnosti. Nekdo bo zlorabil, ko bo imel priložnost za to. Statistika o zlorabah s strani duhovnikov kaže, da se prva zloraba običajno zgodi 15 do 18 let po vstopu v bogoslovje, kar otežuje prepoznavanje potencialnih zlorabiteljev že na začetku njihove duhovne poti. Opozoril bi še, da je napačno prepričanje, da so duhovniki nagnjeni k zlorabam zaradi istospolne usmerjenosti. Čeprav obstaja povečano tveganje, večino zlorab nad otroki zagrešijo heteroseksualci, ne homoseksualci.

P. Tomaž Mikuš je leta 2019 postal duhovni voditelj programa »Od bolečine k milosti«. FOTO: Siniša Kanižaj

Pokorščina velja za eno največjih vrlin, ki pomagajo redovniku na osebni duhovni poti. A kje je meja, do katere je redovnik še dolžen biti poslušen in mora izpolniti nalogo ter kdaj govorimo o zlorabi s pozicije predstojnika?

Naša pokorščina je pokorščina Bogu prek redovnega predstojnika. V primeru, da predstojnik zaukaže nekaj, kar je etično in moralno sporno, ga seveda nismo dolžni ubogati.

Komu pa se redovnik ali redovnica zaupa?

V katoliških redovih je vzpostavljen sistem notranjih pritožb. Ta omogoča, da se redovnik ali redovnica, ki prejme ukaz lokalnega predstojnika, ki ga po svoji vesti ne more sprejeti, lahko obrne na višjega predstojnika. V primeru nadaljnjih nesoglasij je možno pritožbo posredovati vse do vrhovnega predstojnika reda.

Kako se lahko žrtev zaščiti, če storilec ni bil umaknjen s položaja ali ni bil sankcioniran?

V slovenskem prostoru še vedno velja splošno prepričanje, da je duhovnik po krivem obtožen. V primeru prijave zlorabe v neki župniji se lahko zgodi, da bo žrtev postala tarča celotne župnije. Vlogi se zamenjata, žrtev postane storilec, župnik pa postane žrtev. Posledično se žrtev, ki je zlorabo prijavila, pogosto sooča z izolacijo, čustvenim zavračanjem ali drugimi oblikami napadov s strani članov župnije. V takih okoliščinah je zagotavljanje ustrezne zaščite za žrtev izjemno zahtevno. Storilec lahko celo obtoži žrtev lažnega obtoževanja, kar povzroči, da žrtev doživi dodatno travmo.

Kako to splošno prepričanje spremeniti?

Najprej moramo spremeniti mentaliteto, da je duhovnik po krivem obtožen. Raziskave v Katoliški cerkvi kažejo, da je 95 % prijav zlorab verodostojnih, kar pomeni, da je le 5 % obtožb lažnih. Vendar ne smemo popolnoma izključiti možnosti, da je duhovnik obtožen po krivem, še posebej, če obstaja le ena prijava proti njemu. Poznam primer, kjer je bila prijava proti duhovniku neresnična, kar je le temu povzročilo veliko travmo. Pogosto obstaja določen razlog za lažno prijavo proti duhovniku. V nekaterih primerih je lahko neustrezno vedenje duhovnika, ki ni povezano z zlorabo, povod, da se mu oseba zaradi zamere maščuje z lažno prijavo. Kljub temu je treba poudariti, da je večina prijav zlorab v resnici žal resnična.

Kako konkretno pa ravnate znotraj jezuitske skupnosti, ko pride do obtožb o zlorabah?

Ločiti moramo dva postopka – postopek za prijavo zlorab in postopek za pritožbe. V primeru ko pride do pritožbe glede neustreznega vedenja s strani duhovnika, kot je neželen in vsiljiv objem, se obrnemo na osebo, ki je prekoračila meje, in jo jasno opozorimo na neprimernost njenega vedenja. Morda se sliši nenavadno, vendar se že tukaj začne proces preprečevanja zlorab. Vsak ima pravico zavrniti fizični stik, kot je objem, in ta pravica mora biti spoštovana.

Raziskave v Katoliški cerkvi kažejo, da je 95 % prijav zlorab verodostojnih, kar pomeni, da je le 5 % obtožb lažnih.

Če pa pride do prijave kaznivega dejanja spolne zlorabe otroka, je treba najprej obvestiti Policijo, nato redovnega predstojnika in krajevnega škofa. Provincial v skladu s kanonskim pravom sproži predhodno preiskavo. Če pride do prijave zlorabe odrasle osebe, je prav tako treba odpreti predhodno preiskavo. Če se ugotovi, da je do zlorabe prišlo, je treba uvesti zaščitne ukrepe, poslati poročilo Kongregaciji za nauk vere, ki odobri ustrezen kanonični postopek. Težava v Sloveniji je, da osebe, ki povedo za zlorabo, ne podajo prijave in želijo ostati anonimne, kar omejuje pravne možnosti za preiskavo in sankcioniranje storilcev.

V Slovenski provinci DJ tako sedaj načrtujemo, da bo vsako apostolsko delo oz. župnija imela tudi komisijo za pritožbe glede neustreznih vedenj. To delamo v skladu s smernicami Promocije dosledne kulture zaščite (PCCP) Družbe Jezusove.

Več let ste že duhovni voditelj programa za zlorabljene »Od bolečine k milosti«, ki je namenjen vsem, ki so bodisi kot otroci bodisi kot odrasli prestali različne oblike zlorabe znotraj družine ali različnih ustanov, tudi Cerkve. Kateri so temeljni poudarki programa?

Kot ste rekli, je program »Od bolečine k milosti« namenjen osebam, ki so doživele različne oblike zlorab, od telesne, psihične, čustvene, spolne ali duhovne zlorabe. Ravno ta kombinacija, ko na duhovne vaje pridejo osebe z izkušnjo različnih zlorab, je dragocena. Žrtve zlorabe duhovnika so lahko priča stiski in trpljenju nekoga, ki je doživel različne zlorabe v družini in obratno. Seveda pa je zelo pogosto, da so žrtve zlorabe duhovnika že prej doživele zlorabo v družini. Do zdaj se je programa, ki ga izvaja ekipa z lastnimi izkušnjami zlorabe in okrevanja skozi te duhovne vaje, udeležilo 61 oseb.

Avtorica psihološko-duhovnega program za celjenje ran zlorabe je Američanka dr. Theresa Karminski Burke, ki je tudi ustanoviteljica duhovnih vaj »Rahelin vinograd« za okrevanje po splavu in programa zdravljenja za vojake »Dolžnost okrevanja«. Njen pristop k zdravljenju je oblikovala njena izkušnja dela z mladimi v njeni župniji, ko je skušala evangelij približati mladim prek uprizoritve evangelija. Program ponuja edinstven, senzoričen – na čutih utemeljen proces, ki vključuje čustveno, duševno in duhovno razsežnost. Udeleženci procesirajo svojo zlorabo s pomočjo molitve, meditacije in dramatizacije odlomkov iz Svetega pisma ter drugih skupinskih dejavnosti. Vsebina programa je zastavljena tako, da posameznika ob premišljevanju Jezusovega trpljenja pelje skozi prepoznavanje in predelovanje lastnega trpljenja in ga usmerja k odrešenju. Pomemben princip programa je tudi, da so udeleženci povabljeni k dejavnostim, niso pa siljeni vanje.

Eden od ciljev vašega programa je povrnitev daru spolnega in človekovega dostojanstva. Na kakšen način si lahko žrtev zlorabe povrne ta dar?

Temeljno spoznanje je, da ni odgovorna za zlorabo. Omogočimo ji prostor in ji damo dovoljenje, da izrazi jezo na zlorabitelja, ne da bi jo silili k odpuščanju. Pogosto si ljudje pod besedo odpuščanje predstavljajo, da bodo spet prisiljeni v odnos z osebo, ob kateri se ne počutijo varno.

P. Mikuš je v začetku leta postal župnijski upravitelj Župnije Ljubljana – Sv. Jakob. FOTO: Siniša Kanižaj

Duhovne vaje nudijo žrtvi prostor za žalovanje za tem, kar je izgubila zaradi zlorabe. S tem ko pomagamo žrtvi vstopiti v bolečino in trpljenje ter ob tem doživeti Kristusovo bližino in njegov odrešujoči dotik, se zgodi notranje ozdravljenje v njenem srcu. Iz občutka, da je bila Bogu nevidna in da se ni zanimal za njeno trpljenje, preide v globoko izkustvo, da je bil Bog ves čas z njo, tudi v najtemnejših trenutkih njenega trpljenja. Ob koncu duhovnih vaj imamo poseben obred ponovne posvetitve templja, kar pomeni, da žrtve sebe doživljajo kot tempelj, ki je bil porušen in je zdaj ponovno zgrajen in zasije v vsej lepoti. To doživijo prek vaj in pogovorov, ki jih imamo ob tem. Ta proces je čustveno intenziven in zahteven, a prinaša globoko notranjo osvoboditev in celjenje. Novo odkrito identiteto, ki jo udeleženci razvijejo med duhovnimi vajami, nadalje krepimo in vzdržujemo z rednimi srečanji. Mnogi se po duhovnih vajah odločijo za nadaljnje psihoterapevtsko spremljanje ali izberejo duhovno pot, ki jim pomaga pri nadaljnjem osebnem razvoju in rasti.