Seveda pa digitalizacija, zlasti med epidemijo, ni mogla zaobiti niti Cerkve v Sloveniji. Kako se je z njo spoprijela, jo je dojela kot izziv in priložnost ali kot oviro in grožnjo, v čem so njene prednosti in pasti, smo v pogovoru za spletno Družino povprašali p. dr. Petra Laha, komunikologa, profesorja na Fakulteti za družbene vede Papeške univerze Gregoriana v Rimu in avtorja knjige »Krmarjenje po hiperprostoru: Primerjalna analiza uporabe Facebooka med duhovniki«, v kateri predstavi ugotovitve primerjalne analize uporabe Facebooka med duhovniki iz osmih držav (s štirih celin), tudi Slovenije.

Brez pretiravanja bi lahko rekli, da smo dobili nov profil župnijskega sodelavca: ne samo ministrant, organist in bralec, ampak tudi človek, ki skrbi za našo digitalno cerkev.

Kako uspešno se je Cerkev v Sloveniji doslej soočala z izzivom digitalizacije? Je do nje prišlo dovolj zgodaj ali prepozno?

Bil sem v ekipi, ki je v slovenski Cerkvi sredi 90. let utirala pot na internet. Cerkev je velika in kompleksna ustanova, premika se počasi in v tem je določena modrost. V času študija teologije je starejši redovni brat rad ponovil modrost, da je tisti, ki se poroči z duhom časa, takoj naslednji dan vdovec. Vseeno pa je treba iti s časom naprej, ne jezdimo več na konjih in ne vozimo se v kočijah.

Cerkev ni preprosta stvarnost. V šoli smo rekli, da je Cerkev kompleksni pojem: pomeni toliko različnih stvari, da se je ne da enoznačno opisati. Iz česar sledi, da se različne resničnosti v Cerkvi na digitalizacijo odzivajo na različne načine. Nekatere bolje, druge slabše. Na nekaterih področjih je digitalizacija smiselna, na drugih bi morda naredila več škode kot koristi.

P. Peter Lah: Ne gre samo za to, da bom med nedeljsko mašo vključil videokamero in na domači strani objavil župnijski list. Internet lahko spremeni našo katehezo, okrepi našo povezanost in še marsikaj drugega. FOTO: Tatjana Splichal

V koronačasu so številni duhovniki, redovnice in redovniki začeli razmišljati »digitalno«, saj so bili v to kratko malo porinjeni. Bi bilo enako, če specifičnih koronarazmer ne bi bilo?

Pandemija je bil močan šok na vseh področjih življenja. Upam si trditi, da se vseh posledic (še) ne zavedamo. Papež je ponovil globoko resnico, ko je dejal, da je samo ena stvar hujša od krize: namreč, da krizo »zapravimo«. Kriza ima vedno dva obraza, grožnjo in priložnost. Izkoristiti jo pomeni narediti iz nje priložnost.

Kaj je najboljše, kar bo Cerkvi v Sloveniji prinesla digitalizacija?

V raziskavi, ki sem jo opravil z nekaterimi študenti, omenjam dobro prakso iz naših krajev. Duhovnik je v razmerah, ko smo bili ljudje zaprti v domu, našel način, da je nedeljsko bogoslužje obogatil in ga približal vernikom. Za to je seveda potrebna mera ustvarjalnosti. Internet se je takoj ponudil kot preprosta in poceni rešitev za problem omejitve zbiranja ljudi. Namesto da bi šli v pisarne, v šolo, v trgovino in v kinodvorano, smo ljudje šli na internet. Zakaj ne tudi v cerkev? Tej »skušnjavi« se je bilo nemogoče upreti. Toda »internetna« ali »televizijska« maša ne pomeni, da v cerkev postavim videokamero in se priključim na internet. Tak prenos maše je negledljiv, tako kot posnetek učne ure v praznem razredu. Omenjeni duhovnik je naredil več. V petek je posnel vabilo k maši, v katerem je napovedal tematiko nedeljskega evangelija, ki jo je ilustriral s primernimi posnetki. Mašo je prilagodil, da je bila primerna za snemanje z videokamero. Zaključil jo je s katehetskim kvizom in v ponedeljek je objavil rezultat kviza, skupaj z dobitnikom nagrade. Genialno, toliko bolj, če upoštevamo, da ni imel nobenega predhodnega znanja o snemanju in internetu. Bil pa je ustvarjalen in se je pustil poučiti.

Izzivi na spletu so podobni tistim na vasi: dejstvo, da je tam cerkev, še ne pomeni, da bodo ljudje prestopili njen prag. Je pa prav, da tam je. Po možnosti urejena in odprta.

S katerega vidika je digitalizacija lahko tudi »grožnja« Cerkvi v Sloveniji?

V tem trenutku se mi zdita pomembna dva pojava, povezana z digitalizacijo. Prvega je na kratko možno označiti s tem, da vedno bolj živimo v oblakih, ločeni od zemlje, torej od snovnih, telesnih, materialnih odnosov z naravo in s sočlovekom. Papež to imenuje gnoza. Ne le, da je tako življenje skregano s človekovo naravo, škodljivo je za vsako skupnost, še posebno za krščansko skupnost. Človek je duhovno-psihološko (dušno)-telesna enota, ti trije vidiki morajo biti v ravnotežju in harmoniji. Več časa ko preživimo v digitalnem oblaku, bolj je to ravnotežje ogroženo. Predigitalni izraz tovrstne bolezni so bile bulimije in podobne motnje. Digitalizacija je zadevo popeljala na novo raven.

Drugi pojav je s tem povezan: polarizacija. Družbena omrežja so zasnovana tako, da me obkrožijo z ogledali. Algoritmi Facebooka in drugih platform me opazujejo in mi potem ponudijo več tistega, kar mi je všeč. Če vidijo, da gledam vsebine, povezane s psi, in objavljam fotografije, na katerih so psi, ter da številni moji prijatelji delajo isto, potem bodo algoritmi prilivali olja na moje »pasje« interese. Niti opazil ne bom, kako se na mojem zaslonu pojavljajo vsebine, povezane s psi (članki, objave, reklame ...); kako mi Facebook priporoča neznance, s katerimi me druži zanimanje za pse … Ker to dela »mrtva« platforma, se nam zdi naravno in tega sploh ne opazimo. Rezultat pa je, da smo vedno bolj obdani s psi. To ni nujno slabo. Ker pa sta čas in prostor omejeni dobrini, to pomeni, da v mojem svetu ne bo drugih stvari. Stvari pa, ki je ne poznam, ne razumem in jo posledično praviloma razumem kot grožnjo. Ko gre za pse, to ni nujno velik problem. Ko pa to prenesemo na družbeno življenje, končamo v vojni. Poglejte, kaj se dogaja na naših zaslonih. Ploskamo tistim, ki mislijo tako kot mi, in pljuvamo po tistih, ki mislijo drugače. Nihče ne posluša in nihče ne poskuša trezno, racionalno razmišljati. Za velik del te polarizacije so odgovorne digitalne platforme.

Isto se dogaja v Cerkvi. Drobimo se v razne struje in klube, ki se med seboj ne poznajo in se ne pogovarjajo. Včasih smo tovrstni pojav označili s slabšalnico »balkanizacija«. Danes lahko to mirno poimenujemo digitalizacija in amerikanizacija, v smislu, da se je ta pojav rodil v ZDA in ga uvažamo od tam. Nekritično ga prevzemamo, podobno, kot smo pred 100 leti iz Sovjetske zveze uvažali boljševizem.

P. Peter Lah: Digitalna preobrazba v kriznih časih, kot je pandemija, pa pomeni tudi to, da bodo tisti, ki jim vera in cerkvena skupnost ne pomenita veliko, ki so torej verniki »iz navade«, verjetno izgubili stik s krščansko skupnostjo. FOTO: osebni arhiv

Ali po vašem več duhovnikov, redovnic in redovnikov v digitalizaciji Cerkve vidi izziv in priložnost kot pa oviro in grožnjo?

Tega ne vem. Raziskava je pokazala, da sorazmerno majhen delež duhovnikov aktivno uporablja digitalne tehnologije. Menim, da je smiselno podpreti tiste pastoralne delavce, ki imajo dar za tovrstno delo. Množični mediji ali pa internetno omrežje imajo svoje zakonitosti in pravila. Ni vsak dober v vsem. Poleg tega je dovolj en mašnik za vso Slovenijo. To ima določeno vrednost, v smislu, da je dovolj majhna ekipa sodelavcev, da »digitalno« pokrije vso državo. Pomeni tudi, da v izrednih razmerah vsak pastoralni delavec lahko ohranja pri življenju svojo skupnost, lahko jo nagovarja in vzdržuje medsebojno povezanost med člani. Ni pa to idealno. Telesnost, sonavzočnost v času in prostoru, ostaja temeljna razsežnost bivanja posameznika kot skupnosti.

Je digitalno preobrazbo doživel tudi slovenski vernik?

Moji pogovori z verniki so pokazali veliko mero zrelosti, govorim seveda o tistih, ki jim vera in cerkvena skupnost veliko pomenita. Razumejo pomembnost skupnosti (družine, župnije), digitalna orodja uporabljajo toliko, kolikor jim pomagajo. Na mašo se pripravijo, pri verouku bolj sodelujejo, na spletu najdejo druge in včasih boljše ponudbe od tistega, kar lahko ponudi domača župnija. Dokler je tako, je čisto v redu.

Digitalna preobrazba v kriznih časih, kot je pandemija, pa pomeni tudi to, da bodo tisti, ki jim vera in cerkvena skupnost ne pomenita veliko, ki so torej verniki »iz navade«, verjetno izgubili stik s krščansko skupnostjo. Pa tudi v takih primerih se internet izkaže kot priložnost. Res bodo ljudje nehali hoditi v cerkev, torej ne bodo prišli v fizični stik z našim oznanilom in pričevanjem. Isti internet pa je hkrati pot, po kateri lahko pridemo do njih. Seveda na način, ki je primeren za to okolje.

Človek je duhovno-psihološko (dušno)-telesna enota, ti trije vidiki morajo biti v ravnotežju in harmoniji. Več časa ko preživimo v digitalnem oblaku, bolj je to ravnotežje ogroženo. Predigitalni izraz tovrstne bolezni so bile bulimije in podobne motnje.

So »influencerji« znotraj Cerkve, ki so vešči uporabe družbenih omrežij, za Cerkev koristni?

Pri influencerjih se zastavi vprašanje avtoritete. Dovolite mi majhen ekskurz v etimologijo avtoritete. Avtoriteto ima tisti, ki pomaga človeku, da v polnosti razvije svoj potencial. Vzemimo starša: dober starš ni tisti, ki otroka zamori ali iz njega naredi kopijo sebe. Pač pa dober starš otroku omogoči, da se razvije v dobrega človeka, enkratnega v njegovih talentih in hrepenenjih. Enako dela pastoralni delavec: verniku pomaga, da pride do osebnega odnosa z Bogom, ki se potem izrazi v vernikovem zasebnem in skupnostnem življenju. Enako velja za vse druge priznane družbene vloge: učitelje, zdravnike, politike … Pri influencerjih, kot jih jaz razumem, ta altruistični vidik ni v ospredju.

Influencerji so podobni klasičnim sofistom v tem, da je bolj kot objektivna kakovost njihovega dela pomemben način. So bolj privlačni, zanimivi, izzivalni … Influencer bolj kot kar koli drugega želi biti všečen, ker je od tega odvisen njegov uspeh in zaslužek. Starš, duhovnik, učitelj ne želi biti všečen. Dela to, kar koristi tistim, ki so mu zaupani.

Zato si težko predstavljam pastoralnega delavca kot influencerja. Ne bi bilo prav, če bi vsakega, ki je fotogeničen ali zna uporabljati medije, kar počez označili kot influencerja. Ne, ta človek ima določen talent, karizmo, in je prav, da ga razvije v korist skupnosti. To je zaželeno in koristno.

P. Peter Lah: Raziskava je pokazala, da sorazmerno majhen delež duhovnikov aktivno uporablja digitalne tehnologije. Menim, da je smiselno podpreti tiste pastoralne delavce, ki imajo dar za tovrstno delo. FOTO: Pexels

Ali se prek digitalnih orodij čutijo bolj nagovorjeni tudi mladi v Cerkvi? Jih je na ta način kaj lažje doseči?

To je zanimivo vprašanje. Po eni strani je družina tisto temeljno okolje, v katerem se otrok in mladostnik razvije v zrelo osebo. Del tega procesa osamosvojitve je tudi odkrivanje »zunanjega« sveta in vključevanje vanj. Ta svet je danes hkrati fizičen in virtualen in pomembno je, da je v njem tudi Cerkev s svojim pričevanjem in oznanilom. V naselju imamo šolo, trgovino, gostilno in cerkev. Na internetu je enako: tam kupujemo, najdemo razvedrilo, spoznavamo nove ljudi in stvari, tudi verske. Izzivi na spletu so podobni tistim na vasi: dejstvo, da je tam cerkev, še ne pomeni, da bodo ljudje prestopili njen prag. Je pa prav, da tam je. Po možnosti urejena in odprta.

Kako pomagati duhovnikom, redovnicam in redovnikom, pa tudi katehistinjam in katehetom, pri prilagajanju na digitalno?

Stvar je dokaj preprosta, tisti, ki se nismo rodili z pametnim telefonom v roki, se moramo naučiti novih veščin. Ampak tudi potem, ko jih že uporabljamo, jih moramo nenehno analizirati in ovrednotiti njihovo koristnost. Dve zanimivi možnosti se mi kažeta. Prvič, med pandemijo so številni duhovniki odkrili, da so med kristjani tudi taki, ki digitalno tehnologijo odlično obvladajo in so jim pripravljeni pomagati. Naj omenim samo ProjektEmavs.com, ki ga osebno poznam. Brez pretiravanja bi lahko rekli, da smo dobili nov profil župnijskega sodelavca: ne samo ministrant, organist in bralec, ampak tudi človek, ki skrbi za našo digitalno cerkev. Možnosti so brezmejne. Ne gre samo za to, da bom med nedeljsko mašo vključil videokamero in na domači strani objavil župnijski list. Internet lahko spremeni našo katehezo, okrepi našo povezanost in še marsikaj drugega.

Moji pogovori z verniki so pokazali veliko mero zrelosti, govorim seveda o tistih, ki jim vera in cerkvena skupnost veliko pomenita. Razumejo pomembnost skupnosti (družine, župnije), digitalna orodja uporabljajo toliko, kolikor jim pomagajo. Na mašo se pripravijo, pri verouku bolj sodelujejo, na spletu najdejo druge in včasih boljše ponudbe od tistega, kar lahko ponudi domača župnija. Dokler je tako, je čisto v redu.

Ker vse to presega zmožnosti duhovnika ali redovnice, je seveda nujno, da znamo pritegniti sodelavce. In da drugače organiziramo svoje delo. Ko je moja generacija hodila k verouku, nismo imeli izbire. Verouk je bil v župnišču ob določeni uri, oblikoval ga je duhovnik ali redovnica. Za to, da je imelo 20.000 otrok eno uro verouka, je tisoč katehetov porabilo 2000 ur. Pa recimo, da polovico teh ur namenimo za to, da pripravimo odlično digitalno učno gradivo: podcast, spletno stran, video, igrico in podobno. Gradivo, s katerim obogatimo veroučno uro in ki ostane dostopno za vse, ki jih te zadeve zanimajo. Tu je še veliko neizkoriščenih možnosti. Dejstvo je, da se to dogaja, namreč, da tovrstna gradiva že obstajajo. Nekatera so odlična in primerna, da jih priporočimo svojim ljudem, druga so dvomljive kakovosti. Če mi ne bodo ponudili svojih reči, potem bodo ljudje, ki se zanimajo za verska vprašanja, pač vzeli tisto, kar je na voljo. Šli bodo drugam.