Draga Manca!

Ko si se 2. maja poslovila iz te naše dežele minevanja, sem se spomnil tvojih besed, ki si jih izrekla pred tremi leti za revijo Božje okolje: »Vem, da bivamo, umiramo in umremo v Njegovem naročju, in vem, da je ljubezen močnejša kakor smrt.«

Spomin mi poroma nazaj vse tja v pozna osemdeseta leta, ko si me povabila na FDV, kjer smo skupaj s tvojimi študenti in ob budnem očesu prof. Zdenka Rotarja pomenkovali o Marijinem prikazovanju v Medžugorju in že takrat si me presenetila s svojo človeško širino in občutkom za duhovnost, saj tega nisem pričakoval od profesorice na FDV. Prav zaradi tega to »sodelovanje« ni bilo zadnje, ampak se je razvilo v dolgoletno prijateljevanje ob besedi in Besedi, ko smo »brali z Manco Košir« in skupaj iskali sporočilnosti pisateljev, pesnikov in mislecev, da bi jih približali ljudem in navdušili zanje. K temu spominu je treba dodati še Rožančeve nagrade in srečanja tam na Krasu.

Manco Košir bodo pokopali v sredo, 8. maja 2024, na ljubljanskih Žalah. FOTO: Bor Slana/STA

A ni bilo samo to. Spominjam se tvojih duhovno inovativnih šmarničnih nagovorov v Plečnikovi cerkvi, pa tvojih spodbud in pomoči pri izidu pesniških zbirk – kako si znala ovrednotiti, spodbuditi in pritisniti na prave kljuke in tako omogočiti, da je marsikatera knjiga zagledala luč sveta, in se potem z avtorjem veseliti. Seveda ne smem pozabiti najinih voščil ob praznikih, pa izmenjav misli ob različnih dogodkih tako v Cerkvi kakor v družbi. Kako lep je spomin na poroke tvojih hčera in na skupna praznovanja različnih obletnic! Ob vsem in za vse si bila vedno polna življenja, navdušenja, a hkrati tudi vedno iščoča »po rekah in gorah duhovnega«.

Božja previdnost je hotela, da si v svojem iskanju pristnega duhovnega življenja srečala sedaj že pokojnega teologa in tudi pesnika, duhovnika Rafka Vodeba. Preko njega si spoznala krščanstvo in z radostjo prejela krst in zakramente uvajanja po rokah nadškofa Alojzija Šuštarja v ljubljanski stolnici. Kako si občudovala njegovo širino duha, predvsem pa njegove sočutne in spoštljive osebne odnose.

Seveda krst zate ni bil konec tvoje duhovne poti, ampak začetek neprestanega duhovnega poglabljanja in iskanja. Zelo te je zaznamovala tudi smrt prijatelja in pisatelja Marjana Rožanca. Spremljala si ga je v zadnjih urah življenja in z njim na nek način ohranila duhovne stike tudi po njegovi smrti. Od takrat si začela »komunicirati« s pokojnimi, jih srečevala v molitvi in iskala njihove navdihe v pogovorih. Med prijatelje, ki so že odšli v večnost, si štela tudi svetnike in najbližji ti je postal sveti Frančišek Asiški.

Zato pa ni slučaj, da si že kmalu po ustanovitvi ljubljanskega Hospica postala tamkajšnja prostovoljka in tudi kasneje do konca svojih moči ob ponedeljkih hodila v njegovo hišo ter spremljala, pomirjala in prebujala upanje umirajočim.
Po lastnem bližnjem srečanju s smrtjo, bila si namreč večkrat operirana zaradi raka, si dejala, da si na telesni ravni spremenjena, na duhovni pa še bolj prebujena. »Bog me poriva skozi šivankino uho. Po svoji volji se ne bi premaknila v tisto smer, srečno zapredena v ugodje,« si zapisala v dvojezični knjigi poezije Srčnice/Herzblätter, ki je lani izšla pri Celovški Mohorjevi družbi.

Več kot 20 let si hodila na duhovne vaje v tišini, kjer si prisluškovala večnosti, hkrati pa snovala svoje verze, pogovore in razmišljanja, ki si jih zadnja leta rada objavila tudi v knjigah.

Po prvi hudi operaciji si z otroškim srcem dejala: »Bogec moj dragi, hvala za vse v kompletu: za bolezen, za čudovito zdravniško ekipo, ki je opravila to več kot en delovnik dolgo naporno in natančno operacijo, hvala za okrevanje, hvala za moje angele – angele v obliki ljudi in Božje angele, ki so mi od prvega dne stali ob strani, hvala za molitve, saj so molili zame od Rima do gore Atos, hvala za vse darove, ki jih prejemam sleherni dan v obilju, hvala za …« 

In potem si še dodala: »Verjamem, da nas Bog pokliče k sebi, ko je naše učenje lekcij življenja na zemlji končano. Joj, jaz bi še tako rada živela, toliko bi še rada naredila za ljudi, napisala, pričevala o Tebi. Prosim, daj mi to možnost, če pa misliš, da sem že vse opravila, naj se zgodi Tvoja volja, amen.«

In zgodila se je Božja volja. Sklenila si svoje učenje lekcij na zemlji, sklenila svoje poslanstvo spodbujanja ljudi in pričevanja za Boga ter pristala v Njegovem naročju. Kar slišim tvoj smeh, ko končno izkušaš moč ljubezni, ki si jo vse življenje iskala, opevala in ji pripadala.

P. S.: Po slovenski krščanski tradiciji se bomo prijatelji Mance Košir zbrali pri sveti maši zadušnici osmi dan po pogrebu v Marijini cerkvi na Tromostovju, se pravi v sredo, 15. maja, ob 16. uri. Pel bo zbor njenih prijateljev z Waldorfske šole.