Minulo nedeljo, 24. maja, so se po natanko dveh mesecih tudi verniki v Sveti deželi lahko znova udeležili svetih maš v baziliki Božjega groba in mnogih drugih cerkvah v Sveti deželi. P. Francesco Patton, kustos Svete dežele, je za Radio Vatikan spregovoril o novem začetku in pogledu v prihodnost.

Postopno vnovično odpiranje z udeležbo največ 50 oseb

P. Patton je povedal, da so svetišča znova odprta, vendar se bogoslužij zaenkrat sme udeležiti omejeno število vernikov, do 50 oseb; poleg tega je obvezen nenehen stik s pristojnimi v različnih skupnostih, ki preverjajo, ali ljudje nosijo zaščitne maske in upoštevajo varnostne predpise. Gre torej za postopno vnovično odprtje, vendar je to izredno pomemben korak. Tudi bazilika Božjega groba »po dolgem času tišine vstopa v obdobje okrevanja, ne pa še popolnega ozdravljenja«.

Bogoslužje se je v tem času še okrepilo

P. Patton je nato potrdil, da zaenkrat romarjev iz tujine še ni in jih še nekaj časa ne bo. Poudaril pa je, da se je molitev na svetih krajih tudi v času, ko ni bilo mogoče obhajati evharistije z verniki, nadaljevala oz. se je še okrepila: »Morali bomo počakati na konec poletja, da bodo začeli prihajati romarji iz nekaterih držav in verjetno vsaj na začetek prihodnjega leta, da bodo prišli tudi iz držav, ki so številčno najbolj zastopane – to so namreč za države, ki jih je epidemija najbolj prizadela: v prvi vrsti so to Združene države Amerike, nato Italija, tretje mesto si delita Španija in Poljska. Za krajevne vernike so bila svetišča v tem času odprta: Getsemani ni bil nikoli zaprt, prav tako Nazaret, seveda ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov. Želeli smo namreč predati sporočilo, da Cerkev ne zapira vrat, ampak svetišča ostajajo kraj molitve. Ne pozabimo, da so tudi v baziliki Božjega groba tri skupnosti – grška, latinska in armenska – nadaljevale z molitvijo tudi v času zaprtja za javnost. Obhajanje bogoslužij v baziliki Božjega groba se je nadaljevalo in rekel bi, da se je še okrepilo – žal sicer brez vernikov, vendar še z močnejšim cerkvenim čutom; z ekumenskim obličjem, z univerzalno obliko molitve in prošnje. Mi, ki tukaj predstavljamo vzhod in zahod, smo na nek način dali glas človeštvu, združeni v prošnji za konec epidemije.«

Verniki so jokali ob vnovičnem obhajanju evharistije

Kustos Svete dežele je nato odgovoril na vprašanje, kako so verniki sprejeli vnovično odprtje cerkva. Po pogovoru z verniki in predvsem z župniki je ugotovil, da so verniki jokali od sreče, ker so lahko znova skupaj obhajali evharistijo, ker so lahko znova prejeli obhajilo in prisluhnili Božji besedi.

Pozornost do najšibkejših, premagati strah

V Sveti deželi so še na poseben način žive besede papeža Frančiška, ki spominja, da moramo biti pozorni na dobro drug drugega, posebej tistih, ki so najbolj ranljivi, saj smo vsi ena sama družina. »Na to moramo biti vedno pozorni. Ni nam treba čakati na epidemijo, da bi bili bolj pozorni na tiste, ki so šibkejši. Prizadevamo si za zagotavljanje previdnostnih in potrebnih ukrepov, gledati pa moramo tudi naprej, v upanju, da bo nekega dne stanje znova normalno. Gotovo bo to takrat, ko bodo na razpolago učinkovita zdravljenja, vendar odslej naprej ne moremo živeti obsedeni s strahom zaradi okužbe, saj bi to pomenilo, da ne bi več živeli pristnih človeških odnosov. Drznil bi si reči, da je treba strah zmanjšati. Popolnoma se strinjam s previdnostnimi ukrepi, dokler ni zadostnih varnostnih elementov, vendar obenem trdim, da moramo premagati strah. V nasprotnem primeru bomo imeli ljudi, ki od strahu ne bodo spali, ki zaradi strahu pred okužbo nikomur več ne bodo podali roke, ne bodo poljubili niti lastnih otrok. To bi pomenilo, da vstopamo v obdobje 'anestetične antropologije', kar bi imelo strašne posledice.«

Zaskrbljenost za prihodnost katoliških šol

Ob koncu pogovora je p. Patton spregovoril o zaskrbljenosti zaradi prihodnosti katoliških šol v Sveti deželi, ki jo je v preteklih dneh izrazil tudi latinski patriarhat v Jeruzalemu. To vprašanje je povezano z vprašanjem gospodarstva. Dejstvo, da po eni strani ni romarjev, in negotovost glede tega, kako bo z nabirko za Sveto deželo, ki je bila prestavljena na 13. september, sta za vse nas razlog za veliko zaskrbljenost. Govoril sem z anglikanskim škofom: tudi oni imajo veliko šol in jasno je, da obstaja velika zaskrbljenost, kako poskrbeti za denar za plače. V Izraelu obstaja pomoč s strani države, v Palestini pa dopolnilni sklad praktično ne obstaja. Obenem pa ne smemo dvomiti v Božjo Previdnost: uspelo ji je poslati mano z neba, torej ji bo uspelo pomagati tudi nam, ob prizadevanju vseh kristjanov v Sveti deželi, tudi v tem obdobju.«