V 20 letih misijonarjenja na anatolskem polotoku je p. Martin turški narod vzljubil. FOTO: fr. Lucian Abalintoaiei



V deželi, kjer se je porajala prva Cerkev, v krajih, kjer so oznanjali apostoli, so danes kristjani le še kapljica v morju islama. »Naše poslanstvo je navzočnost. Da lučka upanja ne ugasne. Cerkev želi ostati v tej deželi, četudi nas je le še peščica,« je pred štirimi leti v intervjuju za Družino dejal p. Martin Kmetec. Minuli teden ga je papež Frančišek imenoval za novega nadškofa in metropolita v »Cerkvi zaprtih ust«, kot imenujejo pravni položaj kristjanov v Turčiji. Nadškofija Izmir obsega četrtino površine Turčije, ima štiri milijone prebivalcev, od tega je le dobrih tisoč kristjanov. Podobnost s sv. Frančiškom, ustanoviteljem reda bratov minoritov, ki jim p. Martin pripada, se ponuja kar sama od sebe: tudi za asiškega ubožca je bil islam izziv, imel je pogum, da se je srečal s sultanom in mu ponudil vero v Kristusa. A kot poudarja p. Martin: »Nismo zato misijonarji, da muslimane spreminjamo v kristjane. Ne gre za prepričevanje, gre za navzočnost, v zvestobi evangeliju, v upanju proti upanju.«

Na ulico ne sme v redovni obleki

V 20 letih misijonarjenja na anatolskem polotoku je p. Martin turški narod vzljubil: »Tako sem se že navadil življenja v islamskem svetu, da se včasih niti več ne zavedam, da živim v okolju z ljudmi, ki imajo drugačno vero, drugačna prepričanja. Smo bratje in sestre, še posebno, ko trpimo.« Čeprav na ulico ne sme v redovni ali duhovniški obleki, želi biti, pravi, »v srcu življenja, sredi množice, z Jezusovo molitvijo v srcu«. Preprosta navzočnost katoliškega duhovnika med ljudstvom, iskati pot do človeka, to je misijonsko geslo p. Martina. Da bi jih čim bolje razumel, da bi jim bil čim bliže, se je (na)učil turškega jezika. Zadnja leta je bilo njegovo glavno delo prevajanje, v kratkem bo minoritska založba v turščini izdala prevod vseh štirih evangelijev in Apostolska dela.


Preprost, dobrodušen, z malce skrivnostnim nasmeškom je od nekdaj privabljal ljudi na duhovne pogovore. FOTO: fr. Lucian Abalintoaiei


K duhovniku muslimane pošlje imam

Po 11 letih misijonarjenja v Libanonu so ga poklicali v Turčijo, poslanstvo je začel prav v redovni skupnosti v Izmirju. S sobratom – v skupnosti sta bila samo dva – sta vodila pastoralo za maloštevilno skupnost; med 80 tisoč prebivalci tistega predela mesta sicer milijonskega Izmirja je le okrog 150 katoličanov. »Med ljudmi res ne morem oznanjati, a počutim se kot župnik na vasi,« se je pred leti pošalil v intervjuju za Družino. Preprost, dobrodušen, z malce skrivnostnim nasmeškom je od nekdaj privabljal ljudi na duhovne pogovore; k njemu so prihajali mnogi v stiskah. »Zanimivo je, da jih pošilja imam. V islamu je namreč veliko praznoverja in ko se zgodi kaj hudega, recimo ločitev, so prepričani, da jih je nekdo začaral. Imam reče, da on nima moči nad duhovi in naj gredo k duhovniku.«

Po skoraj stoletju spet slovenski misijonar – škof

P. Martin raje in veliko več govori o lepih in prijetnih izkušnjah z muslimani kot o slabih. Kljub temu da v državi, kjer je oznanjevanje evangelija prepovedano, pritisk islama čuti na lastni koži. Tudi napadli so ga že, leta 2006 je v izmirski samostan sv. Helene vdrla skupina mladih skrajnežev in mu grozila s smrtjo. Vendar, pravi p. Martin, ki je pred desetimi leti doktoriral s temo Islamizem v Turčiji in njegova kritika, ga ni strah: »Kljub težkim razmeram in pritiskom sem srečen duhovnik, srečen redovnik.« Evangelij, naše upanje si je za škofovsko geslo izbral p. Martin, ki bo – po velikih misijonarjih škofih, kot sta Baraga in Gnidovec – po skoraj stoletju spet slovenski misijonar s škofovskim poslanstvom.
_ _ _

*Celoten članek preberite v božični Družini (51-52/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

P. Martin Kmetec: Biti naslednik sv. Polikarpa je velik privilegij

Papež imenoval p. Martina Kmetca za nadškofa v Izmirju

»Kristjani na Bližnjem vzhodu izumirajo«

»Tudi zahodna civilizacija želi izriniti krščanstvo z obzorja človeškega duha«